Politike Skupnosti so prosti pretok blaga, kmetijstvo, prosti pretok oseb, storitev in kapitala, vizumi, azil, priseljevanje in druge politike v zvezi s prostim gibanjem oseb, prevoz, skupna pravila o konkurenci, obdavčitvi in približevanju zakonodaje, ekonomska in monetarna politika, zaposlovanje, skupna trgovinska politika, carinsko sodelovanje, socialna politika, izobraževanje, poklicno usposabljanje in mladina, kultura, javno zdravje, varstvo potrošnikov, vseevropska omrežja, industrija, ekonomska in socialna kohezija, okolje ter razvojno sodelovanje.

5.1. Prosti pretok blaga

Prosti pretok blaga je eden od temeljev Skupnosti. Uresničuje se s carinsko unijo, prepovedjo količinskih omejitev med državami članicami in schengenskim pravnim redom, ki odpravlja carinsko kontrolo na skupnih mejah držav članic EU; v okviru širitve schengenskega območja so se 21. decembra 2007 odpravile mejne kontrole na kopenskih in morskih mejah Slovenije, 30. marca 2008 pa mejne kontrole na zračnih mejah.

Skupnost temelji na carinski uniji, ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami (člen 23 Pogodbe ES). Določbe o prepovedi carin in vseh dajatev z enakim učinkom ter količinskih omejitev med državami članicami se uporabljajo za izdelke s poreklom v državah članicah in za izdelke, ki prihajajo iz tretjih držav in so v državah članicah v prostem prometu.

Za izdelke iz tretjih držav velja, da so v prostem prometu v neki državi članici, če so bile v tej državi zanje opravljene uvozne formalnosti in plačane vse predpisane carine ali dajatve z enakim učinkom in če te carine ali dajatve niso bile v celoti ali delno povrnjene (člen 24 Pogodbe ES).

Kot je iz povedanega razvidno, pogoji prostega trgovanja z blagom pri intrakomunitarnih pridobitvah in dobavah ne veljajo na splošno, ampak veljajo le za blago, ki je po poreklu iz držav članic ali ima status blaga Skupnosti. Prepoved carin in količinskih omejitev torej velja za (člen 23/II Pogodbe ES):

• izdelke s poreklom v državah članicah;
• izdelke, ki prihajajo iz tretjih držav članic in so v državah članicah v prostem prometu; gre za izdelke, za katere so bile v državi članici opravljene uvozne formalnosti in plačane vse predpisane carine ali dajatve z enakim učinkom ter te carine ali dajatve niso bile v celoti ali delno povrnjene.

5.1.1. Carinska unija

Carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom so med državami članicami prepovedane (člen 26 Pogodbe ES). Ta prepoved se uporablja tudi za carine fiskalne narave.

5.1.2. Prepoved količinskih omejitev med državami članicami

Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom (člen 28 Pogodbe ES).

Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom so med državami članicami prepovedani (člen 29 Pogodbe ES).

Določbe o prepovedi količinskih omejitev pri uvozu in izvozu ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami (člen 30 Pogodbe ES).

Države članice prilagodijo vse državne monopole tržne narave, s čimer zagotovijo, da je odpravljena vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic (člen 31/I, I. odstavek Pogodbe ES).

II. primer: Količinske omejitve pri uvozu in ukrepi z enakim učinkom – zahteva po skladnosti z nacionalno homologacijo

V neki zadevi (sodba Sodišča ES z dne 7. 6. 2007 v zadevi C-254/05) je britansko podjetje obvestilo Komisijo ES o težavah, ob katere je zadelo pri trženju opreme za detekcijo požara v Belgiji, zaradi česar je Komisija ES leta 2003 začela postopati proti Belgiji v zvezi s podrobnimi pravili uvoza in trženja sistemov za avtomatsko detekcijo požara s točkovnim detektorjem v tej državi članici (točka 13 navedene sodbe).

Komisija ES je leta 2005 zoper Belgijo vložila tožbo na Sodišče ES zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 Pogodbe ES (uvod navedene sodbe). Predlagala je, naj Sodišče ES ugotovi, da Belgija, s tem ko zahteva, da so sistemi za avtomatsko detekcijo požara s točkovnim detektorjem, ki so zakonito proizvedeni ali trženi v drugi državi članici in nimajo oznake CE, usklajeni z belgijskim standardom NBN S 21-100, ki zadeva zasnovo splošnih sistemov za avtomatsko detekcijo požara s točkovnim detektorjem, iz septembra 1986, kot je bil spremenjen z dodatkom št. 2 iz avgusta 1996, podvrženi homologaciji, ki jo izda BOSEC (Belgian Organisation for Security Certification), to oviro pa še povečujejo nesorazmerni stroški homologacije, podvrženi testiranju in preverjanju v okviru te homologacije, ki v bistvu pomenita podvajanje s preverjanji, ki so bila že opravljena v okviru drugih postopkov v drugi državi članici, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 28 ES (točka 1 navedene sodbe). Sodišče ES je v razsodbi leta 2007 tožbo štelo za utemeljeno (točka 44 navedene sodbe).

Sodišče ES je najprej - v zvezi z zahtevo po skladnosti s standardom NBN S21-100, ki je podana v belgijskem predpisu in upravni praksi nekaterih belgijskih javnih služb - opozorilo, da pomenijo na podlagi stalne sodne prakse Sodišča ES vsi trgovinski predpisi držav članic, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno, ovirajo trgovino znotraj ES, ukrepe z enakim učinkom kot količinske omejitve, ki so prepovedane s členom 28 Pogodbe ES (točka 27 navedene sodbe). Ob neobstoju usklajene zakonodaje ovire pri prostem pretoku blaga, ki so posledica uporabe predpisov, ki določajo pogoje, ki jih mora izpolniti določeno blago, čeprav se ti predpisi brez razlikovanja uporabljajo za vse izdelke, pomenijo ukrepe z enakim učinkom, ki so prepovedani s členom 28 Pogodbe ES (točka 28); navedeno se nanaša na primer na blago, ki prihaja iz drugih pogodbenih članic, kjer je to blago zakonito proizvedeno in trženo.

Vendar pa v predmetni zadevi iz besedila standarda NBN S21-100 izhaja, da slednji ne vsebuje samo pravil o preverjanju delovanja sistemov za avtomatsko detekcijo požara s točkovnim detektorjem kot celote, temveč tudi tehnične predpise, ki jih morajo izpolnjevati nekateri sestavni deli teh sistemov (točka 29 navedene sodbe). Iz tega izhaja, da ima, kar zadeva trženje proizvodov ali sestavnih delov, ki so zakonito proizvedeni in trženi v drugi državi članici, in ob neobstoju uskladitve v ES, zahteva po skladnosti s standardom NBN S 21-100, določenim v belgijskem predpisu, lahko za učinek, da se tržni udeleženci iz drugih držav članic prisilijo k prilagoditvi njihovih naprav ali opreme zahtevam ali standardom tehničnih predpisov države članice uvoza in k nošenju dodatnih stroškov, ki so povezani s to prilagoditvijo, ali da se odvrnejo od trženja zadevnih proizvodov v Belgiji (točka 30). Zato zahteva po skladnosti z nacionalnim standardom, kot je standard NBN S 21-100, čeprav se brez razlikovanja uporablja za vse izdelke, ovira trgovino znotraj ES in pomeni ukrep, ki ima enak učinek kot količinska uvozna omejitev, ki jo prepoveduje člen 28 Pogodbe ES (točka 32).

Takšen ukrep je mogoče utemeljiti le z enim od razlogov splošnega interesa, naštetih v členu 30 Pogodbe ES, ali eno izmed nujnih zahtev, kot so opredeljene v sodni praksi Sodišča ES, pod pogojem, da je ta ukrep primeren za zagotovitev zasledovanega cilja in da ne prekorači okvirov, potrebnih za njegovo doseganje (točka 33 navedene sodbe). Izjemo od načela prostega pretoka blaga je mogoče na podlagi omenjenega člena utemeljiti, samo če nacionalni organi dokažejo, da je takšna izjema potrebna za uresničitev enega ali več tam omenjenih ciljev in skladna z načelom sorazmernosti (točka 35). V zvezi s tem mora država članica utemeljitvene razloge, na katere se sklicuje, podpreti z ustreznimi dokazi ali analizo primernosti in sorazmernosti omejevalnega ukrepa, ki ga sprejme ta država, ter z natančnimi dejstvi, ki podkrepljujejo njeno utemeljitev (točka 36).

Nato je Sodišče ES odgovarjalo glede dejstva, da so sistemi za avtomatsko detekcijo požara s točkovnim detektorjem podvrženi homologaciji, ki jo izda BOSEC (točka 38 navedene sodbe). Zahteva po predhodni homologaciji proizvoda, ki potrjuje njegovo ustreznost za določeno uporabo, omejuje dostop do trga države članice uvoznice in jo je torej treba šteti za ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev uvoza v smislu člena 28 Pogodbe ES (točka 41).

5.2. Kmetijstvo

Skupni trg se razširi na kmetijstvo in trgovino s kmetijskimi proizvodi. Kmetijski proizvodi pomenijo rastlinske, živinorejske in ribiške proizvode ter proizvode prve stopnje predelave teh proizvodov (člen 32/I, 2. stavek Pogodbe ES). Delovanje in razvoj skupnega trga kmetijskih proizvodov mora spremljati oblikovanje skupne kmetijske politike (člen 32/IV Pogodbe ES). Za doseganje ciljev kmetijske politike se vzpostavi skupna ureditev kmetijskih trgov (člen 34/I, I. pododstavek Pogodbe ES).

Kadar je proizvod v državi članici predmet nacionalne tržne ureditve ali notranjih predpisov z enakim učinkom, ki vplivajo na konkurenčni položaj podobne proizvodnje v drugi državi članici, države članice uvedejo izravnalno dajatev na uvoz tega proizvoda iz države članice, v kateri obstaja taka ureditev ali taki predpisi, razen če ta država ne uvede izravnalne dajatve na izvoz (člen 38/I Pogodbe ES). Komisija določi velikost teh dajatev na ravni, ki je potrebna za ponovno vzpostavitev ravnotežja; odobri lahko tudi druge ukrepe, za katere določi pogoje in podrobnosti.

III. primer: Uvozna dajatev na sladkor C z enakim učinkom kot carina ali kmetijski prelevman ali druga predvidena dajatev

V neki zadevi (sodba Sodišča ES prve stopnje z dne 7. 12. 2004 v zadevi T-240/02) pred Sodiščem ES prve stopnje je tožnica, zadruga s sedežem na Nizozemskem, vložila tožbo proti Komisiji ES za razglasitev ničnosti odločbe Komisije ES iz leta 2002, s katero je bila ugotovljena nedopustnost zahtevka Nizozemske v korist tožnice za odpust uvoznih dajatev (uvod navedene sodbe). Tožba je bila leta 2004 zavrnjena (točka 1 izreka razsodbe navedene sodbe).

Skupno ureditev kmetijskih trgov za sladkor ureja tako imenovana temeljna uredba. Uredba ureja zlasti proizvodnjo, uvoz in izvoz sladkorja, v njej je določen predvsem sistem proizvodnih kvot: proizvodne kvote so sredstvo, s katerim se proizvajalcem zagotovijo cene ES in prodaja njihove proizvodnje (uvodna izjava 15 temeljne uredbe). V tem okviru so za vsako tržno leto določene osnovne količine tako imenovanega sladkorja A oziroma kvote A in tako imenovanega sladkorja B oziroma kvote B, ki jih vsaka država sama razdeli med proizvajalce sladkorja, ki imajo sedež na njenem ozemlju; vsa količina sladkorja, ki je proizveden poleg navedenih kvot, se imenuje sladkor C ali sladkor, ki presega kvoto (točka 2 navedene sodbe). Sladkorja A in B sta predmet različnih mehanizmov podpore; sladkor C pa ni upravičen niti do subvencioniranja cen niti do izvoznih nadomestil, ne sme se prodajati na notranjem trgu in ga je zato treba tržiti zunaj ES za prodajo na svetovnem trgu (točka 3 in 4).

Tožnica je v tržnih letih 1991/1992 in 1992/1993 proizvedla sladkor C; leta 1993 ga je prek posrednika – hčerinske družbe prodala kupcu – pravni osebi z namenom nadaljnjega izvoza blaga (točka 11 navedene sodbe). V preiskavi so pristojni nizozemski organi ugotovili nepravilnosti v carinskih dokumentih glede izvoznih postopkov sladkorja C, nepravilno so bili žigosani carinski dokumenti za blago, namenjeno na Hrvaško in v Slovenijo, naknadno pa še za blago, namenjeno v Maroko; zato so začeli sodno preiskavo zaradi goljufije (točka 12). Pristojni nizozemski organ za izvajanje določb glede skupnih tržnih ureditev – HPA je leta 1994 od tožnice zahteval plačilo prelevmana, ker tožnica ni dokazala, da je določeno število lotov sladkorja C zapustilo ozemlje ES v predvidene namembne kraje na Hrvaškem, v Sloveniji in Maroku (točka 15). Leta 1995 je tožnica vložila zahtevek za odpust zahtevanih dajatev, katerega je Nizozemska v korist tožnice leta 2001 vložila na Komisijo ES; z izpodbijano odločbo je Komisija ES leta 2002 ugotovila, da zahtevek ni dopusten (točka 18), saj ne gre za uvozno ali izvozno dajatev (točka 47).

V zvezi z očitkom tožnice, da je šlo za izvozne dajatve, je Sodišče ES prve stopnje presodilo, da ni tako; plačilo dolga je bilo namreč naloženo proizvajalcu sladkorja C, ker je bil sladkor, ki presega kvoto, proizveden v ES, prodan na notranjem trgu (točka 37). Zato dajatev za sladkor C ni bila carina, torej dajatev, ki temelji na skupni carinski tarifi ES v smislu člena 23 in 26 Pogodbe ES. Prav tako ne gre za dajatev z enakim učinkom kot carina, saj takšna dajatev po ustaljeni sodni praksi pomeni vsako enostransko določeno denarno dajatev, ne glede na njeno poimenovanje in tehniko, ki se odmeri za blago, ker prestopi mejo, čeprav ni carina v ožjem pomenu. Končno je presodilo še, da zadevna dajatev ni strogo kmetijska uvozna ali izvozna dajatev, to je prelevman, ki bremeni kmetijske proizvode, če prestopijo zunanjo mejo ES (točka 38).

Sodišče ES prve stopnje je poudarilo, da je prelevman za sladkor, ki presega kvoto in ni bil izvožen, del mehanizmov skupne ureditve trgov za sladkor, kot so na primer mehanizmi določitev indikativnih ali intervencijskih cen, določitev skupne ureditve menjave s tretjimi državami ali določitev režima proizvodnih kvot (točka 40 navedene sodbe). Vendar vsak od navedenih mehanizmov zasleduje posebne cilje ali odgovarja določenim potrebam, torej v nasprotju s trditvami tožnice sodišče ni moglo šteti, da ima proizvodna dajatev za sladkor C popolnoma enak cilj kot carina ali, natančneje, kot uvozni prelevmani ali izvozna nadomestila, predvidena v skupni ureditvi trgov za sladkor (točka 41). Kršitev prepovedi prodaje sladkorja C na notranjem trgu ES ima za posledico, da se od proizvajalca zahteva plačilo določenega zneska; ta kazen je predvsem odvračilne narave, njen cilj je zagotoviti spoštovanje prepovedi trženja sladkorja C na notranjem trgu (točka 44).

5.3. Prevoz

Obravnava določil o prevozu vsebinsko omogoča celovit vpogled v tisto strukturo izvirne pogodbe Pogodbe ES, v kateri se prepletajo izvirne določbe tako o prevozu blaga kot tudi o carini, trgovini in kmetijstvu ter druge.

Svobodno opravljanje prevoznih storitev urejajo določbe naslova o prevozu (člen 51/I Pogodbe ES).

Določbe tega naslova se uporabljajo za prevoz v železniškem in cestnem prometu ter po celinskih plovnih poteh (člen 80/I Pogodbe ES). Svet ES lahko s kvalificirano večino odloči, ali, v kolikšnem obsegu in po kakšnem postopku je treba sprejeti ustrezne predpise za pomorski in zračni promet (člen 80/II, I. pododstavek Pogodbe ES).

Države članice uresničujejo cilje Pogodbe ES na področju prometa v okviru skupne prometne politike.

Za izvajanje skupne prometne politike in ob upoštevanju posebnosti prevoza Svet ES določi (člen 71/I Pogodbe ES):

• skupna pravila, ki se uporabljajo za mednarodni prevoz na ozemlje ali z ozemlja države članice ali za prevoz prek ozemlja ene ali več držav članic;
• pogoje, pod katerimi lahko prevozniki opravljajo prevoz v državi članici, v kateri nimajo sedeža;
• ukrepe za izboljšanje varnosti prevoza;
• vse druge ustrezne predpise.

Pri prevozu znotraj Skupnosti se odpravi diskriminacija, ki je v tem, da prevozniki zaračunavajo različne prevoznine in nalagajo različne pogoje za prevoz enakega blaga na istih prometnih povezavah glede na državo porekla tega blaga ali namembno državo (člen 75/I Pogodbe ES).

Pri prevozih na območju Skupnosti je državam članicam prepovedano predpisovanje prevoznin in pogojev, ki vključujejo elemente podpore ali zaščite v korist enega ali več posameznih podjetij ali gospodarskih panog, razen če jim tega ne dovoli Komisija ES (člen 76/I Pogodbe ES). Navedena prepoved se ne uporablja za tarife, določene zaradi konkurenčnosti (člen 76/III Pogodbe ES).

Dajatve ali pristojbine, ki jih prevozniki zaračunajo poleg prevoznin pri prehodu meje, ne smejo presegati razumne meje, potem ko so bili upoštevani dejanski stroški, nastali ob prehodu meje (člen 77/I Pogodbe ES).

5.4. Skupna pravila o konkurenci, obdavčitvi in približevanju zakonodaje – davčne določbe

Nobena država članica ne uvaja, neposredno ali posredno, kakršnih koli notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na enakovrstne domače izdelke (člen 90 Pogodbe ES). Prav tako nobena država članica ne uvaja takšnih notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, s katerimi bi posredno zaščitila druge izdelke.

Kadar se izdelki izvažajo na ozemlje katere koli države članice, povračilo notranjih davkov ne sme preseči notranjih davkov na omenjene izdelke, ki so bili uvedeni bodisi neposredno ali posredno (člen 91 Pogodbe ES).

Pri izvozu v druge države članice se ne smejo odobriti odpustitve in povračila drugih dajatev, razen prometnih davkov, trošarin in drugih oblik posrednega obdavčenja, niti ni dovoljeno uvajati izravnalnih dajatev ob uvozu iz držav članic, razen če ni Svet ES na predlog Komisije ES s kvalificirano večino predhodno odobril predvidenih ukrepov za omejeno obdobje (člen 92 Pogodbe ES).

5.5. Skupna trgovinska politika

Skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj, sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, doseganja enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozni politiki in ukrepih za zaščito trgovine, na primer glede dampinga ali subvencij (člen 131 Pogodbe ES).

Brez poseganja v obveznosti, prevzete v okviru drugih mednarodnih organizacij, države članice postopno uskladijo sisteme za odobritev pomoči za izvoz v tretje države v obsegu, ki zagotavlja, da se konkurenca med podjetji Skupnosti ne izkrivlja (člen 132/I Pogodbe ES). Navedeno se ne uporablja za povračila carin ali dajatev z enakim učinkom niti za povračila posrednih davkov, vključno s prometnimi davki, trošarinami in drugimi posrednimi davki, dovoljenih pri izvozu blaga iz države članice v tretjo državo, kolikor takšno povračilo ne presega zneska dajatve, ki je bila neposredno ali posredno uvedena za izvožene izdelke (člen 132/III Pogodbe ES).

Če je to potrebno, lahko Komisija ES državam članicam dovoli, da sprejmejo potrebne zaščitne ukrepe, za katere določi pogoje in podrobnosti (člen 134/I, 2. stavek Pogodbe ES). V nujnih primerih države članice zahtevajo od Komisije EU dovoljenje, da smejo same sprejeti potrebne ukrepe (člen 134/II, 1. stavek Pogodbe ES).

IV. primer: Zaščita proti subvencijam – zapisljive CD-plošče s poreklom v Indiji

V neki zadevi (sodba Sodišča ES prve stopnje z dne 10. 5. 2006 v zadevi T-300/03) pred Sodiščem ES prve stopnje je tožnica - pravna oseba s sedežem v Indiji vložila tožbo proti Svetu ES zaradi predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe; kot intervenienta ob Svetu ES pa sta nastopila Komisija ES in Komite evropskih proizvajalcev CD-R-plošč in DVD+/-R (CECMA) (uvod navedene sodbe). Tožba je bila leta 2006 zavrnjena.

Na področju ukrepov trgovinske zaščite nadzor, ki ga Sodišče ES izvaja nad presojo institucij, obsega le preverjanje, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, in ali je podana očitna napaka pri presoji tega dejanskega stanja ali zloraba pooblastil (točka 28 navedene sodbe). Ob upoštevanju tovrstnih ugotovitev je treba v obravnavanem primeru proučiti vse očitke tožnice (točka 30); tožnica je očitke izražala v petih tožbenih razlogih, ki se nanašajo na določitev v okviru izračuna zneska subvencije običajne amortizacijske dobe uvoženih sredstev ter na presojo škode in vzročne zveze (točka 24).

Tožnica je očitala, da izbrano obdobje amortizacije očitno ni bilo pravilno glede na podatke, pridobljene z njene strani, dobaviteljev zadevnih storitev in industrije ES (točka 37 navedene sodbe); zlasti iz uvodnih izjav 43 in 45 izpodbijane uredbe izhaja, da je v okviru določitve amortizacijske dobe Svet EU upošteval metodo amortizacije, ki jo v računovodskih zadevah predpisuje zakonodaja tožnice (točka 38). Tožnica je očitala, da je Svet ES storil očitno napako pri presoji amortizacijske dobe, ki izhaja iz metode degresivne amortizacije, določene v indijski zakonodaji (točka 37); sodišče je opozorilo, da ta metoda ne vključuje uporabe določenega obdobja amortizacije kot takega (točka 52), v obravnavanem primeru pa je Svet ES uporabil formulo za izračun tega obdobja, ki ustreza metodi degresivne amortizacije, ki jo uporablja podjetje, ki je v takem položaju kot tožnica, tožnica pa ni dokazala, da tak prijem ni pravilen (točka 53).

Tožnica je očitala, da bi moral Svet ES, v skladu s svojo prakso, presojo utemeljevati z amortizacijsko dobo, ki izhaja iz bilanc stanja (točka 57); sodišče je ugotovilo, da je v zadevnih okoliščinah Svet EU lahko zakonito menil, da bi se zato, ker je tožnica spremenila razvrstitev zadevnih sredstev v svojih davčnih evidencah, morala ista sprememba upoštevati tudi v računovodstvu (točka 70), tožnica pa svojih navedb ni utemeljila (točka 78). Tožnica je očitala, da je Svet ES neutemeljeno razlikoval njo kot donosno podjetje od drugih, ki so nedonosna (točka 81); sodišče je ugotovilo, da je Svet ES pravilno navedel, da je lahko izvoznikova izbira metode amortizacije odvisna zlasti od predvidenih naložb in torej donosnosti zadevnega podjetja (točka 89), tožnica pa v teh okoliščinah nasprotnega ni dokazala (točka 90). Tožnica je napačno očitala, da so institucije ES v izračun zneska subvencije vključile ugodnost, ki bi jo bilo treba pripisati drugemu obdobju, kot je obdobje preiskave (točka 91). Tožnica je očitala nezakonitost odločitve za uporabo degresivne metode amortizacije namesto linearne metode (točka 97); sodišče je ugotovilo, da zakonodaja ES ne izključuje uporabe metode degresivne amortizacije (točka 101), v uvodni izjavi 44 in 45 izpodbijane uredbe pa je Svet ES pojasnil, da je uporaba metode degresivne amortizacije, določene v indijski zakonodaji, s katero je amortizacija hitrejša kot pri metodi linearne amortizacije, primernejša glede na amortizacijsko dobo, ki jo uporablja industrija ES, in glede na posebne okoliščine, ki jih je deležna tožnica (točka 103).

Tožnica je očitala neobjektivnost zadevne odločitve Sveta ES; navajala je, da so institucije ES arbitrarno izbrale uporabljene parametre za primerjavo dveh alternativnih metod, določenih v indijski zakonodaji, in da so spremenile amortizacijsko dobo v kasnejši fazi preiskave in ob dejstvu, da ni bilo novih dokazov (točka 112); sodišče je navedene očitke zavrnilo, ker niso bili dokazani (točka 116).

Sodišče je zavrnilo (točka 190) tudi očitke o tem, da naj bi Svet ES storil dejansko napako ali očitno napako pri presoji elementov o določitvi škode in vzročne zveze, kazalcev o obdobjih za primerjavo razvoja gospodarskih trendov, presoje zalog, presoje cen uvoza, presoje pozitivnih in negativnih trendov. Kot nedokazani so bili zavrnjeni tudi očitki v zvezi s proučitvijo učinkov uvoza iz Tajvana (točka 251) ter očitki v zvezi z učinki protikonkurenčnega ravnanja lastnika patentov za CD-R-plošče, češ da le-ta zlorablja prevladujoči položaj (točka 278).

Poudariti je treba, da v postopkih pred Sodiščem ES stranke - pravne osebe zelo pogosto uveljavljajo zahtevo za povračilo ali odpust uvoznih dajatev, zaradi česar sodna praksa vključuje presojo o izpolnjevanju pogojev iz člena 239 Carinskega zakonika Skupnosti (CZES).

5.6. Carinsko sodelovanje

V okviru področja uporabe Pogodbe ES sprejme Svet ES ukrepe za okrepitev carinskega sodelovanja med državami članicami ter med njimi in Komisijo ES (člen 135 Pogodbe ES). Ti ukrepi ne zadevajo uporabe nacionalnega kazenskega prava ali pravosodja v državah članicah.

5.7. Pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj

Poleg nekaterih politik Skupnosti, ki sem jih že predstavil, posebej predstavljam še enega izmed namenov dejavnosti Skupnosti, to je pridruževanje čezmorskih držav in ozemelj.

Države članice soglašajo, da se Skupnosti pridružijo neevropske države in ozemlja, ki imajo posebne odnose z Dansko, Francijo, Nizozemsko in Združenim kraljestvom (člen 182/I Pogodbe ES). Te države in ozemlja so: Grenlandija, Nova Kaledonija in pridružena območja, Francoska Polinezija, Francoska južna in antarktična ozemlja, Walliški in Futunski otoki, Mayotte, Saint Pierre in Miquelon, Aruba, Nizozemski Antili (Bonaire, Curaçao, Saba, Sint Eustatius, Sint Maarten), Anguilla, Kajmanski otoki, Falklandski otoki, Južna Georgia in otoki Južni Sandwich, Montserrat, Pitcairn, Sveta Helena in pridružena območja, Britansko antarktično ozemlje, Britansko ozemlje Indijskega oceana, Otoki Turks in Caicos, Britanski Deviški otoki in Bermudi (Priloga II k Pogodbi ES).

Pri uvozu blaga s poreklom v državah in z ozemelj v države članice se carine prepovejo skladno s prepovedjo carin med državami članicami v skladu z določbami Pogodbe ES (člen 184/I Pogodbe ES).

V. primer: Uvoz sladkorja in mešanic sladkorja in kakava – zaščitni ukrepi

V neki zadevi (sodba Sodišča ES prve stopnje z dne 10. 5. 2006 v zadevi T-300/03) pred Sodiščem ES prve stopnje je leta 2000 Nizozemska na podlagi člena 230 Pogodbe ES zoper Komisijo ES, kot intervenientki sta nastopili Španija in Francija, vložila ničnostno tožbo (uvod navedene sodbe) zoper izpodbijano Uredbo Komisije (ES) št. 465/2000 (točka 1 navedene sodbe). Sodišče ES je leta 2005 tožbo zavrnilo (točka 1 razsodbe navedene sodbe). Na obravnavanem področju je namen Uredbe (ES) št. 2038/1999 urediti skupnostni trg sladkorja, da bi se povečala zaposlenost in zvišala življenjska raven proizvajalcev v ES (točka 2 navedene sodbe). Pomoč proizvodnji v ES, izvedena v obliki zajamčenih cen, je omejena na nacionalne proizvodne kvote A in B, ki jih Svet EU razdeli državam članicam, te pa med svoje proizvajalce; sladkor, ki presega kvoti A in B, se imenuje sladkor C in ga ni mogoče prodati v ES, razen če se prenese v kvoti A in B iz prihodnje sezone (točka 3). Z izjemo sladkorja C je izvoz iz ES upravičen do izvoznih nadomestil, ki izravnavajo razliko med ceno na trgu ES in ceno na svetovnem trgu (točka 4).

Nizozemski Antili in Aruba so del čezmorskih držav in ozemelj – ČDO (točka 7 navedene sodbe), pridružen k ES (točka 8). Med drugim je bil v zvezi z ČDO sprejet Sklep Sveta EU 91/482/EGS, ki je bil med drugim spremenjen s Sklepom Sveta EU 97/803/ES. Slednji sklep določa, da se proizvodi, ki izvirajo iz ČDO, uvažajo v ES brez uvoznih dajatev (točka 11); ES za uvoz blaga iz teh držav in ozemelj ne uporablja količinskih omejitev ali ukrepov z enakim učinkom (točka 12); Komisijo ES pa pooblašča, da sprejme zaščitne ukrepe, če uporaba tega sklepa povzroči hude motnje v kateri od gospodarskih panog ES ali ene ali več držav članic ali če je ogrožena njihova finančna stabilnost ali če pride do težav, ki lahko povzročijo poslabšanje v sektorju, v katerem deluje ES, ali v regiji ES (točka 18). Na podlagi Sklepa Sveta EU 97/803/ES je bila sprejeta Uredba Komisije ES št. 2423/1999, s katero je Komisija ES za uvoz sladkorja, upravičenega do kumulacije porekla ES/ČDO, uvedla ureditev najnižjih cen, za mešanice sladkorja in kakava, ki izvirajo iz ČDO, pa postopek nadzora ES tako, kot je določeno v členu 308, točka d CZES (točka 20).

Sodišče ES je najprej opozorilo, da imajo institucije ES za uporabo določila Sklepa Sveta ES 97/803/ES, s katerim je Komisija ES pooblaščena za uporabo zaščitnih ukrepov, na voljo široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (točka 53 navedene sodbe). V teh okoliščinah se je moralo Sodišče ES omejiti na presojo, ali izvajanje pooblastila ni obremenjeno z očitno napako oziroma zlorabo pooblastila, in še, ali institucije ES niso očitno prestopile meja svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku (točka 54). Ta omejitev obsega nadzora Sodišča ES je obvezna predvsem takrat, ko so tako kot v predmetni zadevi institucije ES zadolžene za opravljanje arbitraže med različnimi interesi in za odločanje med možnostmi v okviru političnih izbir iz svoje lastne pristojnosti (točka 55).

Komisija ES je izpodbijano uredbo utemeljila s tem, da obstajajo težave, ki prinašajo tveganje za znatno poslabšanje sektorja sladkorja v ES (točka 57 navedene sodbe). Še natančneje pa z dejstvom, da je uvoz sladkorja in mešanic s kumulacijo porekla v ES/ČDO prinašal tveganje znatnega poslabšanja delovanja skupne ureditve trga v sektorju sladkorja in zelo škodljive posledice za skupnostne proizvajalce v tem sektorju (točka 58).

Glede obstoja tveganja motenj v skupni ureditvi trga sladkorja je Sodišče ES opozorilo, da je bil že leta 1997 presežek skupnostne proizvodnje sladkorne pese v primerjavi s količino, porabljeno v ES, ki sta se ji pridružila še uvoz trsnega sladkorja z izvorom v afriških državah, na Karibih in na Pacifiku zaradi zadovoljevanja posebnega povpraševanja po tem proizvodu, in obveznost ES, da določeno količino sladkorja uvozi iz tretjih držav na podlagi sporazumov Svetovne trgovinske organizacije (STO). Še več: ES je morala prav tako subvencionirati izvoz sladkorja v obliki izvoznih nadomestil in v mejah navedenih sporazumov (točka 62 navedene sodbe). V teh razmerah in ob upoštevanju naraščajočega povečevanja uvoza sladkorja z izvorom v ČDO od leta 1997 je Komisija ES lahko upravičeno menila, da bi vsaka dodatna količina tega proizvoda, čeprav neznatna v primerjavi s proizvodnjo v ES, ki bi prišla na trg ES, njene institucije prisilila k povečanju zneska izvoznih subvencij v navedenih mejah oziroma k znižanju kvot evropskim proizvajalcem ter da bi ti ukrepi, ki nasprotujejo ciljem skupne kmetijske politike, povzročili motnje v skupni ureditvi trga sladkorja, na katerem je bilo ravnotežje že negotovo (prav tam). Če poleg tega drži, da za mešanice sladkorja in kakava ne velja skupna ureditev trga sladkorja, povečanje uvoza teh proizvodov z izvorom v ČDO, na splošno z veliko vsebnostjo sladkorja, kljub temu pomeni tveganje motenj delovanja skupne ureditve trga v sektorju sladkorja, kolikor lahko ta uvoz vpliva na možnost skupnostnih proizvajalcev, da prodajajo sladkor izdelovalcem teh mešanic v ES (točka 63). Glede na dvom o obstoju tega, da vsak dodatni uvoz sladkorja ustrezno količino skupnostnega sladkorja, ki ga ni mogoče prodati na tem trgu, preusmeri v izvoz, ter da bi bil obravnavan uvoz subvencioniran, je Sodišče ES opozorilo, da je proizvodnja ES večja od porabe sladkorja v ES in da je poleg tega zavezana uvoziti določeno količino sladkorja iz tretjih držav na podlagi sporazumov s STO (točka 67 navedene sodbe). Tako Komisija ES ni storila očitne napake pri presoji s tem, da je štela, da je izvoz, ki ga je ustvaril uvoz sladkorja z izvorom v ČDO, subvencioniran izvoz, medtem ko je treba uvožen sladkor z izvorom v ČDO, ki je nadomestil sladkor iz ES, izvoziti zaradi vzdrževanja ravnotežja skupne ureditve trgov (točka 70).

Komisija ES tudi ni storila očitne napake pri presoji v zvezi s sporazumi s STO, prvič zato, ker je upoštevala cilje navedenih sporazumov, ki so v postopnem omejevanju izvoznih subvencij, in drugič, ker je štela, da je povečan uvoz sladkorja, za katerega velja ureditev kumulacije porekla v ES/ČDO, povečal skupni znesek izvoznih subvencij in povzročil tveganje za neravnotežje v sektorju sladkorja ES (točka 73 navedene sodbe).

Komisija ES tudi s tem, da je sprejetje spornega zaščitnega ukrepa upravičila z zatrjevanjem tveganja za zelo škodljive učinke, ni storila očitne napake pri presoji (točka 78 navedene sodbe). Pravzaprav je že od začetka očitno, da poslabšanje oziroma grožnja poslabšanja skupne ureditve trga lahko povzroči potrebo po znižanju proizvodnih kvot in tako neposredno vpliva na prihodek proizvajalcev ES (točka 79). Dalje, izvozna nadomestila v velikem delu financirajo proizvajalci ES s prispevki za proizvodnjo, ki jih vsako leto določi Komisija ES; sicer pa je lahko Komisija ES upravičeno štela, da uvoz grozi, da bi povečanje obravnavanega uvoza lahko povzročilo povečanje količin subvencioniranega izvoza in posledično povečanje dajatve za proizvodnjo v breme skupnostnih proizvajalcev sladkorja (točka 80). Končno tudi ob domnevi, da bi nekateri proizvajalci lahko ustvarili velike dobičke s prodajo sladkorja C gospodarskim subjektom iz ČDO, tako da bi uporabljali cene, ki so veliko višje od cen na svetovnem trgu. Ta trditev ni takšna, da bi povzročila dvom o presoji Komisije ES, po kateri sporni uvoz pomeni tveganje za motnje v sektorju sladkorja in bi lahko povzročil povečanje zneska izvoznih subvencij oziroma zmanjšanje proizvodnih kvot (točka 81).

Nadalje je Sodišče ES presojalo o očitku nesorazmernosti (točka 84 navedene sodbe).

V tej zvezi je, glede očitka o nespoštovanju preferencialnega statusa, do katerega je v primerjavi s sladkorjem z izvorom v državah afriških držav, Karibov in Pacifika upravičen sladkor s poreklom v ČDO, Sodišče ES prvič ugotovilo, da člen sklepa Sveta ES 97/803/ES jasno določa možnost Komisije ES, da v razmerah, na katere se nanaša, sprejme zaščitne ukrepe. Dejstvo, da je Komisija ES sprejela tak ukrep glede določenih proizvodov s poreklom iz ČDO, ne more vzbuditi dvoma o preferencialnem statusu, ki ga uživajo proizvodi s poreklom v teh državah (točka 97 navedene sodbe). Zaščitni ukrep je pravzaprav po naravi izjemen in začasen (prav tam). Še več, v predmetni zadevi se izpodbijana uredba nanaša le na sladkor in mešanice, uvožene v okviru ureditve kumulacije porekla v ES/ČDO, medtem ko za uvoz sladkorja s poreklom iz ČDO po splošnih pravilih o poreklu, če bi taka proizvodnja obstajala, ni bila določena nobena zgornja meja (točka 98).

Drugič je v zvezi s trditvijo, ki izhaja iz kršitve obveznosti predhodnega obveščanja o negativnih posledicah, ki bi jih lahko imel zaščitni ukrep na gospodarstvo prizadete ČDO in zainteresirana podjetja, Sodišče ES ugotovilo, da so bile takrat, ko je bila sprejeta izpodbijana uredba glede pogojev za uvoz sladkorja z izvorom v nizozemskih Antilih in Arubi, že vložene tožbe tako pri Sodišču ES kot pri Sodišču ES prve stopnje (točka 100 navedene sodbe). Poleg tega je pred sprejetjem Uredbe št. 2423/1999 med Komisijo ES, Nizozemsko in drugimi državami članicami potekalo usklajevanje, v katerem se je razpravljalo tudi o gospodarskih posledicah predvidenega zaščitnega ukrepa (prav tam). Iz povedanega sledi, da je bila Komisija ES, ko je predvidela sprejetje izpodbijane uredbe, seznanjena s posebnim položajem nizozemskih Antilov in Arube ter da je tako lahko ocenila vpliv zadnjega na gospodarstvo prizadetih ČDO in položaj zainteresiranih podjetij (točka 101).

Tretjič je, kar zadeva očitek o možnosti zatekanja k primernejšemu in manj omejujočemu ukrepu od ukrepa, določenega z izpodbijano uredbo, za dosego ciljev, ki si jih je zastavila Komisija ES, med katerimi je tudi določitev najnižje prodajne cene, Sodišče ES opozorilo, da načelo sorazmernosti, ki je eno temeljnih načel prava ES, zahteva, da akti ES ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev obravnavane ureditve. Pri tem velja, da je treba takrat, ko je mogoče izbrati med več ponujenimi primernimi ukrepi, izbrati tistega, ki je najmanj omejujoč, in da povzročene neprijetnosti ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (točka 103 navedene sodbe). Kar zadeva sodni nadzor spoštovanja tega načela lahko na veljavnost takega ukrepa glede na široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima predvsem Komisija ES na področju zaščitnih ukrepov, vpliva le očitna neprimernost na tem področju sprejetega ukrepa v primerjavi s ciljem, ki ga ima pristojna institucija (točka 104). Tako Sodišču ES v tem primeru ni treba preverjati, ali je določba, ki jo je sprejela Komisija ES, edini ali najboljši ukrep, ki ga je bilo mogoče sprejeti, pač pa le, ali je bil očitno neprimeren (točka 105). V skladu s sodno prakso Sodišča ES zlorabo oblasti pomeni dejstvo, da institucija svoje pristojnosti izvršuje z izključnim oziroma najmanj odločilnim namenom doseči cilje, drugačne od tistih, na katere se sklicuje, oziroma obiti postopek, ki je v Pogodbi ES posebej predviden za odvračanje okoliščin posebnega primera (točka 116 navedene sodbe). Sodišče ES je ugotovilo, da je Komisija ES lahko upravičeno štela, da uvoz sladkorja s kumulacijo porekla v ES/ČDO pomeni „težave“, ki grozijo, da bodo povzročile motnje delovanja skupne organizacije trga sladkorja (točka 117).

Nazadnje je Sodišče ES opozorilo, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prirejena obravnavanemu aktu, in da mora biti argumentiranje, ki mu je institucija, avtor akta, sledila, izraženo na jasen in nedvoumen način, tako da se stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko sodstvo Skupnosti ES izvršuje svoj nadzor. Ne zahteva pa se, da obrazložitev pojasni vse upoštevane dejanske in pravne elemente v ukrepu, kjer je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presoditi ne samo glede na njegovo besedilo, pač pa tudi glede na njegov kontekst, tako kot tudi glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (točka 124 navedene sodbe). V prvih 7 uvodnih izjavah je Komisija ES obrazložila težave, ki so se pojavile na trgu sladkorja v ES, razloge, zakaj lahko te težave povzročijo poslabšanje delovanja skupne ureditve trga in škodljive posledice za skupnostne proizvajalce, predvsem zaradi resne grožnje, da bo treba znižati proizvodne kvote; poleg tega je ta institucija v 10. uvodni izjavi navedene uredbe ponudila razloge, ki so jo vodili do določitve spornih kvot (točka 125). V teh okoliščinah je iz izpodbijane uredbe jasno in nedvoumno argumentiranje, ki mu je sledila Komisija ES, tako da je zainteresiranim omogočila, da se seznanijo z razlogi, ki upravičujejo sprejete ukrepe, in Sodišču ES omogočila izvajanje sodnega nadzora, tako kot poleg tega sledi iz presoje prejšnjih tožbenih razlogov; poleg tega je bila Nizozemska tesno povezana s postopkom nastajanja izpodbijane uredbe (točka 126).

6. Zaključek

Na podlagi Pogodbe o pristopu k EU se je v slovenskem pravnem redu uveljavilo posebno pravilo, da morajo biti slovenski pravni akti usklajeni s pravnim redom EU. Najvišji slovenski pravni vir je Ustava, najvišji pravni viri EU pa so izvirne pogodbe z vsemi spremembami in dopolnitvami ter seveda uveljavljene mednarodne pogodbe s tretjimi državami. Pri odločanju v konkretnih zadevah je treba navedene pravne vire uporabljati neposredno, in sicer ne samo njihova besedila, pač pa tudi njihovo razlago, kot jo je razvilo najvišje sodišče, to je v Sloveniji Ustavno sodišče RS ter v EU Sodišče ES. Izrek in obrazložitev odločb navedenih institucij pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi.


(Prispevek zaključen 15. 7. 2008).

Avtor: Ž. Stupica

(c) Vse pravice pridržane.


Literatura

1. Akt o nasledstvu Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu. Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 22/1994.
2. Akt o nasledstvu mednarodnih pogodb, sklenjenih v zvezi z Splošnim sporazumom o carinah in trgovini (GATT), katerih članica je bila nekdanja SFRJ. Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 4, l. 1994.
3. Akt o pogojih pristopa Češke Republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija. V: Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Kraljevino Belgijo ... Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 3/2004, stran 185.
4. Akt o nasledstvu nekaterih mednarodnih pogodb, katerih članica je bila nekdanja SFRJ. Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 5/1994.
5. Akt o nasledstvu veèstranskih mednarodnih pogodb o zračnem prometu, katerih članica je bila nekdanja SFRJ. Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 4/1994.
6. Akt o potrditvi nasledstva glede konvencij, statutov idr. mednarodnih sporazumov, ki predstavljajo akt o ustanovitvi mednarodnih organizacij. Ljubljana: Uradni list RS,-MP, št. 15/1992.
7. Amsterdamska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji, pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti in nekatere z njimi povezane akte. V: Sklep o objavi besedil Pogodbe o Evropski uniji, … Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 7/2004, stran 3443.
8. Commission Regulation (EC) No 2423/1999 of 15 November 1999 introducing safeguard measures in respect of sugar falling within CN code 1701 and mixtures of sugar and cocoa falling within CN codes 18061030 and 18061090 originating in the overseas countries and territories. Luxemburg: Official Journal of the European Union, št. L 294 , 16. 11. 1999, strani 0011- 0012.
9. Commission Regulation (EC) No 465/2000 of 29 February 2000 introducing safeguard measures for imports from the overseas countries and territories of sugar sector products with EC/OCT cumulation of origin. Luxemburg: Official Journal of the European Union, št. L 056 , 01. 03. 2000, strani 0039–0041.
10. Council Regulation (EEC) No 1785/81 of 30 June 1981 on the common organization of the markets in the sugar sector. Luxemburg: Official Journal of the European Union, št. OJ L 177, 1. 7. 1981, strani 4–31.
11. Council Decision 91/482/EEC of 25 July 1991 on the association of the overseas countries and territories with the European Economic Community. Luxemburg: Official Journal of the European Union, št. OJ L 263, 19. 9. 1991, strani 1–153.
12. Council Decision 97/803/EC of 24 November 1997 amending at mid-term, Decision 91/482/EEC on the association of the overseas countries and territories with the European Economic Community. Luxemburg: Official Journal of the European Union, št. OJ L 329, 29. 11. 1997, strani 50–68.
13. Council Regulation (EC) No 2038/1999 of 13 September 1999 on the common organisation of the markets in the sugar sector. Luxemburg: official Journal of the European Union, št. OJ L 252, 25. 9. 1999, strani 1–36.
14. Enotni evropski akt. V: Sklep o objavi besedil Pogodbe o Evropski uniji … Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 7/2004, preambula akta, strani 3179.
15. Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-39/99 z dne 3. 2. 2000. Ljubljana: Uradni list RS, št. 19/00.
16. Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-2597/07-17 z dne 4. 10. 2007. Uradni list RS, št. 94/2007.
17. Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Su-141/07-10 z dne 22. 11. 2007. Ljubljana: Uradni list RS, št. 107/2007.
18. Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-758/06-25 z dne 6. 12. 2007. Ljubljana: Uradni list RS, št. 119/2007.
19. Pogodba iz Nice, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji, pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti in nekatere z njimi povezane akte (2001/C 80/01). V: Sklep o objavi besedil Pogodbe o Evropski uniji … Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 7/2004, stran 3533.
20. Pogodba o Evropski uniji. V: Sklep o objavi besedil Pogodbe o Evropski uniji … Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 7/2004, stran 3385 oziroma njeno preèišèeno besedilo prav tam, stran 3487.
21. Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. V: Sklep o objavi besedil Pogodbe o Evropski uniji … Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 7/2004, stran 3087 oziroma prečiščeno besedilo, stran 3495.
22. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (EURATOM). V: Sklep o objavi besedil Pogodbe o Evropski uniji … Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 7/2004, stran 3143.
23. Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda v okvir EU. V: Sklep o objavi besedil Pogodbe o Evropski uniji … Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 7, l. 2004, stran 3473.
24. Sklepna listina Medvladne konference za skupni trg in EURATOM. V: Sklep o objavi besedil Pogodbe o Evropski uniji … Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 7/2004, stran 3085.
25. Sklep o objavi besedil Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, skupaj s pogodbami, ki jih spreminjajo ali dopolnjujejo, vključno s Pogodbo o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske k Evropski gospodarski skupnosti in k Evropski skupnosti za atomsko energijo, Pogodbo o pristopu Helenske republike k Evropski gospodarski skupnosti in k Evropski skupnosti za atomsko energijo, Pogodbo o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike k Evropski gospodarski skupnosti in k Evropski skupnosti za atomsko energijo in Pogodbo o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske k Evropski uniji. Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 7/2004.
26. Sklep Sveta 2007/801/ES z dne 6. decembra 2007 o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda v Češki republiki, Republiki Estoniji, Republiki Latviji, Republiki Litvi, Republiki Madžarski, Republiki Malti, Republiki Poljski, Republiki Sloveniji in Slovaški republiki. Luxemburg: Uradni list Evropske unije, št. L 323, 8. 12. 2007, strani 34–39.
27. Sodba Sodišča ES prve stopnje z dne 7. 12. 2004 v zadevi T-240/02.
28. Sodba Sodišča ES z dne 14. 7. 2005 v zadevi C-180/00.
29. Sodba Sodišča ES prve stopnje z dne 14. 9. 2005 v zadevi T-364/03.
30. Sodba Sodišča ES prve stopnje z dne 10. 5. 2006 v zadevi T-300/03.
31. Sodba Sodišča ES z dne 7. 6. 2007 v zadevi C-254/05.
32. Sodba Sodišča ES z dne 11. 12. 2007 v zadevi C-161/06.
33. Uredba o ratifikaciji dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Beograd: Uradni list SFRJ-MP, št. 30/1972.
    Uredba Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti. Luxemburg: Uradni list EU, št. UL L 56, 6. 3. 1996, strani 1–20.
34. Uredba Sveta (ES) št. 2026/97 z dne 6. oktobra 1997 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti. Luxemburg: Uradni list EU, št. UL L 288, 21. 10. 1997, strani 1–33.
35. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi carinskega zakonika Skupnosti. Luxemburg: Official Journal of the EU, št. 302, 19. 10. 1992, stran 1.
36. Uredba Sveta (ES) št. 960/2003 z dne 2. 6. 2003 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz zapisljivih CD-plošč s poreklom iz Indije. Luksemburg: Uradni list EU, št. UL L 138, 5. 6. 2003, strani 1–25.
37. Ustava Republike Slovenije. Ljubljana: Uradni list RS, št. 33I/1991-I, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2004.
38. Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ljubljana: Uradni list RS, št. 1/1991-I, 45/1994.
39. Zakon o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (MLP). Ljubljana: Uradni list-MP, št. 4/2008.
40. Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Kraljevino Belgijo, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemèijo, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Irsko, Italijansko republiko, Velikim vojvodstvom Luksemburg, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Portugalsko republiko, Republiko Finsko, Kraljevino Švedsko, Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske (državami èlanicami Evropske unije) in Češko republiko, Republiko Estonijo, Republiko Ciper, Republiko Latvijo, Republiko Litvo, Republiko Madžarsko, Republiko Malto, Republiko Poljsko, Republiko Slovenijo in Slovaško republiko o pristopu Češke republike, Republike Estonije, Republike Ciper, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji s Sklepno listino (MPPEU). Ljubljana: Uradni list RS-MP, št. 3/2004, 8/2004, 20/2004.
41. Zakon o ustavnem sodišču. Ljubljana: Uradni list RS, št. 15/1994, 64/2001-ZPKSMS, 51/2007, 64/2007-UPB1, 108/2007 Skl. US: U-I-259/07-10.
42. Zakon o zunanjih zadevah (uradno prečiščeno besedilo). Ljubljana: Uradni list RS, št. 113/2003, 20/2006-ZNOMCMO, 118/2007 Odl.US: U-I-275/05-12.