Klik na II. del: Aktivna upokojitev - pokojninska reforma

UVELJAVLJANJE ZAHTEVKOV SAMOZAPOSLENIH ZA DELNO POKOJNINO
(V: Odvetnik. Ljubljana: Odvetniška zbornica Slovenije, l. X, št. 2 (35), junij 2007, s. 9-11.)

Samozaposleni zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja – odvetnik je uspel v postopku pred Ustavnim sodiščem RS dokazati, da je nedopustno in neustavno zagotavljanje različnih pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja, glede na okoliščino ali je zavarovanec zaposlen v delovnem razmerju ali pa kot samozaposleni (neustavnost zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 ).

V nadaljevanju mu je, v sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod), Delovno in socialno sodišče ob neposredni uporabi določil Ustave (čl. 15 Ustave ) dosodilo delno pokojnino in zakonske zamudne obresti. Kljub navedenemu zavod še naprej vztraja pri svojem odklonilnem stališču, češ da neustavno besedilo ZPIZ-1 še naprej velja, ter je zoper sodbo vložil pritožbo.

Samozaposleni:

Med samozaposlene po čl. 15 ZPIZ-1 štejejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji:

- kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost, vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo zakona o gospodarskih družbah;
- z osebnim delom samostojno opravljajo umetniško ali kakšno drugo kulturno dejavnost ali dejavnost na področju medijev in so skladno z zakonom vpisane v register samostojnih dejavnosti, če je tak register predpisan;
- opravljajo samostojno dejavnost s področja zdravstva ali socialne varnosti: zdravstveno, klinično ali specialistično psihološko dejavnost, zasebno veterinarsko dejavnost ali drugo zasebno dejavnost s področja zdravstva, socialne varnosti ali farmacije, v skladu z zakonom;
- opravljajo duhovniško oziroma drugo versko službo;
- opravljajo odvetniško ali notarsko dejavnost v skladu z zakonom;
- samostojno opravljajo drugo dovoljeno dejavnost.

Poleg navedenih se med samozaposlene štejejo tudi družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

Samozaposlenih je bilo v Sloveniji po podatkih in metodologiji Statističnega urada RS v decembru 2006 preko 80.000 (Aktivno prebivalstvo po administrativnih virih. V: Pomembnejši statistični podatki o Sloveniji. Ljubljana: Statistični urad RS, l. II, št. 2/2007, str. 19.). V drugem četrtletju leta 2006 pa je bilo 203.000 delovno aktivnih prebivalcev, starih 50-69 let, med katerimi jih je 29.000 že izpolnjevalo pogoje za prejemanje starostne pokojnine (Irena Svetin: Prehod z dela v upokojitev, Slovenija, 2. četrtletje 2006. Ljubljana: Statistični urad RS, 29. 3. 2007.). Po podatkih Zavoda je bilo koncem leta 2005 povprečno nad 530.000 upokojencev (Upokojenci. V: Zavarovanci pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, dostopno na URL naslovu: http://www.zpiz.si/src/zavarovanci.).

Ustavna odločba:

Na podlagi plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je uvodoma navedeni samozaposleni ob dopolnitvi določene starosti in pokojninske dobe izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine. Po izpolnitvi navedenih pogojev mu je bila pravica do pokojnine priznana, vendar potem, ko je izkazal tudi prenehanje opravljanja svojega poklica. Nato je ponovno pričel opravljati svoj poklic in je ob tem vložil zahtevo na Zavod za priznanje pravice do delne pokojnine. Slednje mu je Zavod zavrnil z odločbo, zaradi česar je bil v nadaljevanju sprožen spor na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Sodišče je postopek prekinilo, ker je uvodoma navedeni tožnik, hkrati s tožbo na Delovno in socialno sodišče, vložil tudi ustavno pobudo na Ustavno sodišče RS za presojo ustavnosti nekaterih določil ZPIZ-1.

Z ustavno pobudo so bili v ustavno presojo izpostavljeni nekateri problemi obstoječega pokojninskega sistema, in sicer:
- možnost za zaposlene v delovnem razmerju, da uživajo delno pokojnino, kar za samozaposlene ni mogoče – čl. 58/I. v zvezi s čl. 178/II. ZPIZ-1; kršitev načela enakosti pred zakonom.
- neizplačevanje pokojnine upokojeni osebi zaradi njene ponovne zaposlitve – pravica do plače in hkrati do pokojnine; kršitev načela posebnega varstva starejših oseb (čl. 23 – Pravica starejših do socialnega varstva Evropske socialne listine) in kršitev ustavne pravice do pokojnine. Z vidika načela posebnega varstva starejših oseb je bila v pobudi izpostavljena pravica upokojencev do proste izbire življenjskega sloga. V konkretnem primeru je pobudnik izpostavil pravico upokojenca do življenjskega sloga nadaljevanja opravljanja svojega poklica po upokojitvi. Obveznost za pridobitev pravic pa je pobudnik tudi že izpolnil s plačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tekom delovne dobe.
- ugodnejša sistemska obravnava le-določenih samostojnih dejavnosti, na primer samostojne umetniške ali druge kulturne dejavnosti, dejavnosti ustvarjalcev izumov, novih oblik teles, slik in risb.

Stališče Vlade RS do stališč pobude je bilo odklonilno. V času pred opravljenim postopkom preizkusa ustavne pobude na Ustavnem sodišču je bilo v reviji Odvetnik predstavljeno odklonilno mnenje Vlade RS k pobudi. (Irena Vovk: Ustavljeno izplačilo starostne pokojnine zaradi ponovnega vstopa v OZS. V: Odvetnik. Ljubljana: Odvetniška zbornica Slovenije, l. VIII, št. 10 (31) – julij 2006, str. 20.).

V zvezi s tem je bila dne 19. 10. 2006 izdana odločba Ustavnega sodišča št.  U-I-358/04-13 o neskladju prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z Ustavo.

Iz obrazložitve odločbe je med drugim razvidno, da je navedena zakonska ureditev neskladna z vidika načela enakosti pred zakonom glede ureditve za zaposlene v primerjavi s samozaposlenimi. Razlikovanje v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju med pravico delavcev v delovnem razmerju do zaposlitve s polovico polnega delovnega časa po upokojitvi in zaposlitvijo samozaposlenih, katerim se takšna pravica odreka, je nedopustno in v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Ustavno načelo svobode dela pa zagotavlja vsakomur enake pravice do dela, kar pomeni, da imajo tudi samozaposleni pravico do dela bodisi s polnim delovnim časom, bodisi do dela s polovico delovnega časa.

Izplačevanje delne pokojnine je vezano na čl. 178/II. zakona ZPIZ-1; možnost je uveljavljena za osebe v delovnem razmerju, ne velja pa za vse zaposlene, na primer ne velja za samozaposlene osebe. Nedopustno in neustavno je zagotavljanje različnih pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja, glede na okoliščino ali je zavarovanec zaposlen v delovnem razmerju ali pa kot samozaposleni.

Ustavno sodišče pa se s tistim stališčem pobude, po katerem naj imajo vsi zaposleni upokojenci, na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja, pravico do plače in hkrati do pokojnine, ni strinjalo. Pobuda je bila neutemeljena tudi v delu glede ugodnejše sistemske obravnave le-določenih samostojnih dejavnosti, na primer samostojne umetniške ali druge kulturne dejavnosti, dejavnosti ustvarjalcev izumov, novih oblik teles, slik in risb.

Ugotovljeno neskladje je dolžan Državni zbor odpraviti v roku devetih mesecev od objave ustavne odločbe v Uradnem listu RS (odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 112/06 z dne 3. 11. 2006). Neskladnost lahko odpravi s spremembo presojanih določb, lahko pa tudi s sprejemom povsem novih določb, ki bodo na celovit način uredile položaj prizadetih zavarovancev, ki jim pravice iz presojanih določb navedenega zakona ZPIZ-1 do odprave ugotovljenih neustavnosti niso dane. Ob tem Ustavno sodišče posebej opozarja, da dejstvo, da je v obravnavani zadevi svojo presojo omejilo na primerjavo med položajem zaposlenih in samozaposlenih, ne pomeni, da zakonodajalec pri odpravi ugotovljene neustavnosti ni dolžan navedenih pravic zagotoviti tudi drugim kategorijam zavarovancev, kolikor so z vidika obsega pravic, ki jim je s plačilom zakonsko določenih prispevkov zagotovljen, v enakem položaju kot tu obravnavani kategoriji zavarovancev.

Uveljavljanje zahtevka za delno pokojnino:

V nadaljevanju je na podlagi zgoraj navedene ustavne odločbe Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v socialnem sporu samozaposlenega tožnika, ki po upokojitvi dela naprej, zoper toženo stranko Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije razsodilo, da se odpravita zavrnilni odločbi tožene stranke za priznanje pravice do delne starostne pokojnine ter se tožeči stranki prizna pravica do delne starostne pokojnine od dneva izpolnitve pogojev za pridobitev pokojnine dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne pripadajoče delne starostne pokojnine do plačila, v osmih dneh pod izvršbo; o odmeri delne starostne pokojnine in izplačevanju je dolžna odločiti tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Sodba ni pravnomočna.

Iz obrazložitve navedene sodbe je razvidno, da je senat sodišča sledil navedbam tožnika, da je potrebno proti-ustavno določilo zakona ZPIZ-1 v prihodnje uporabljati na z Ustavo skladen način; navedeno odločitev je narekovalo neposredno upoštevanje določil Ustave in dejstvo, da je bila tožnikova pravica do enakosti pred zakonom neoposredno kršena. Iz čl. 15. Ustave namreč meddrugim izhaja, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave.

Kljub navedenemu Zavod še naprej vztraja pri svojem odklonilnem stališču, češ da zakon kot tak zanje še velja. Torej mimo Ustave kot temeljnega pravnega akta v Sloveniji, v skladu s katerim morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti.

V predmetni zadevi je v pritožbi tožene stranke z dne 7. 3. 2007 na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pod opr. št. Ps 3043/2004 v obrazložitvi med drugim navedeno: “ Iz navedenega je razvidno, da je Ustavno sodišče odločbo izdalo na podlagi 1. odstavka 48. člena ZUstS, po kateri je presodilo, da sta določbi prvega odstavka 58. člena in drugi odstavek 178. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, nista pa bili navedeni določbi odpravljeni ali razveljavljeni, torej pravne posledice ugotovljene neskladnosti še niso urejene, ker je odprava ugotovljene neskladnosti v pristojnosti zakonodajalca, pri čemer pa rok devetih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti še ni potekel. Zato je po mnenju tožene stranke takšni protiustavni določbi do odprave ugotovljenega nesoglasja z Ustavo potrebno uporabljati še naprej, kar pomeni, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti, saj sta določbi prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 do izteka roka za odpravo neskladja z Ustavo še naprej v uporabi. Tako sodišče ni imelo nobene zakonite podlage, ko se je v razlogih sodbe oprlo neposredno na Ustavo, in še pred iztekom roka za odpravo nesoglasja z Ustavo preskočilo zakonodajalca, ter določilo pravne učinke, ki jih ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča ni določila. Sodišče torej ni postopalo po pravilih postopka, ki jih je določilo Ustavno sodišče, saj se je postavilo v vlogo zakonodajalca že pred iztekom roka za opravo neskladja z Ustavo in s tem ravnanjem kršilo določbo 125. člena Ustave, ki določa, da so sodniki vezani na Ustavo in zakon, kar pomeni, da morajo sodišča spoštovati zakon, dokler ni razveljavljen oziroma spremenjen in ne smejo odločati mimo zakona ali v nasprotju z njim. čeprav je Ustava neposredno uporaben pravni vir, je večina njenih določb nadgrajena z zakonsko ureditvijo. Tako se tudi posebne človekove pravice na področju socialne varnosti iz 1. odstavka 50. člena Ustave uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakoni, pri čemer je v 2. odstavku 50. člena med drugimi določen tudi predpis o pokojninskem zavarovanju. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu, kot je to določeno v 4. odstavku 153. člena Ustave. Iz citiranih določb Ustave je torej razvidno, da toženo stranko zavezuje pri odločanju zakon in ne Ustava. S takšno razsodbo je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker izpodbijani odločbi tožene stranke še vedno temeljita na še veljavnih določbah ZPIZ-1, saj Ustavno sodišče protiustavni določbi ni izločilo iz pravnega reda do sprejema novih določb oziroma spremembe teh določb (novele ZPIZ-1).” 

To za tožnika ni bilo sprejemljivo, zato je na pritožbo odgovoril.

V predmetni zadevi je v odgovoru z dne 14. 3. 2007 na pritožbo tožene stranke v obrazložitvi med drugim navedeno: “Ustavno sodišče je sprejelo to ugotovitveno odločbo na podlagi čl. 48 ZUstS, ker je presodilo, da so navedena določila ZPIZ-1 protiustavna, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, zakon ne ureja, ali ga ureja na način, da ga ni mogoče razveljaviti ali odpraviti. V čl. 58/I. in čl. 178/II. ZPIZ-1 gre za ureditev pridobitve pravice do delne pokojnine, ki ne omogoča razveljavitve, saj bi razveljavitev navedenih določil pomenila, da delna pokojnina ne bi pripadala niti tistim zavarovancem, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, so pa v delovnem razmerju z največ polovico delovnega časa. Z razveljavitvijo bi se navedenim upravičencem vzela že pridobljena pravica do delne pokojnine. Gre torej za zakonsko ureditev, ki ne omogoča razveljavitve. Razveljavitev bi pomenila tudi, da delne pokojnine ne bi mogli uveljaviti upokojenci, ki nadaljujejo delo z največ polovičnim delovnim časom v delovnem razmerju, z razveljavitvijo bi odpadla pravna podlaga tudi za te upravičence. Navedeni določbi ZPIZ-1 nista v neskladju z Ustavo glede upokojencev, ki so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa; določbi čl. 58/I. in čl. 178/II. ZPIZ-1 sta v neskladju z Ustavo, ker ne dajeta pravice do delne pokojnine samozaposlenim upokojencem, medtem ko upokojencem v delovnem razmerju ta pravica pripada. Razveljavitev navedenih določil pa bi pravico odvzela tudi upokojencem v delovnem razmerju. Ustavno sodišče ne more razveljaviti izpodbijanih določb, ker bi s tem preprečilo uresničevanje pravice do delne pokojnine vsem upokojencem.”

Zaključek:

Zaradi odklonilnega stališča Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je priporočljivo, da samozaposleni, ki po upokojitvi delajo naprej, uveljavitev svoje pravice do delne pokojnine zagotovijo s čimprejšnjo vložitvijo zahtevka za delno pokojnino. S tem bodo namreč njihove zadeve v teku po določilih obstoječega zakona ZPIZ-1 iz leta 1999, glede katerih je na podlagi ustavne odločbe že dokončno ugotovljena neustavnost.

Prispevek zaključen 6. 4. 2007.)

Avtor: ž. Stupica

(c) Vse pravice pridržane.