Klik na II. del: O carinskih in davčnih predpisih

TEŽAVE Z DAJATVAMI PRI TRANSPORTU (I) - O transportnih predpisih
(V: Denar Revija o davkih, št. 14, l. XIV, 30. 9. 2004, s. 11-14.)

Mednarodni prevozniki, špediterji, njihove stranke in drugi udeleženci se v transportnem poslu srečujejo tudi z davčnimi (carinskimi) problemi; izpolnjevanje carinskih pogojev za blago, carinjenje, davčni (carinski) postopek itn. Nasploh je v teh poslih veliko problemov in ne zgolj davčnih. Ker pa gre za eno pravno in organizacijsko najzahtevnejših dejavnosti, se stranke v problemih pogosto kar izgubijo; sledi pa lahko nastanek sporov med strankami, večje poslovne škode in tudi davčnega dolga.

Na obvladovanje navedenih poslovnih situacij lahko vplivajo pogodbena razmerja, pogoji prevoza blaga, davčni in carinski pogoji, škodni ter številni drugi. Pri tem je pogosto potrebno upoštevati številne domače in mednarodne predpise. Najprej sem bralcem predstavil predpise, ki urejajo mednarodni transport blaga; šele nato sem v drugem delu predstavil carinske in davčne. Sledil sem namreč spoznanju, da stranke v davčnem postopku pogosto prezrejo pomen vseh predpisov, tudi področnih in ne le davčnih ter procesnih, za rešitev sleherne davčne, tudi carinske, zadeve.

Na področju mednarodnih transportnih poslov so pravni viri veljavni domači in mednarodni predpisi s področja obligacij, prometa, trgovine, javnih dajatev, sodne in poslovne prakse. Navedeno sledi določilom čl. 9 in 10 dunajske konvencije o mednarodnem pogodbenem pravu. Pri nas se ta pravila uporabljajo za gospodarske pogodbe, ki jih slovenski poslovneži sklepajo s partnerji iz katere od držav konvencije. Pri njihovem poslovanju s partnerji iz držav članic EU pa se uporabi predpise EU.

Naš osnovni pravni vir je ustava; ta vzpostavlja pravni red v Sloveniji na podlagi slovenskih zakonov, drugih predpisov in zavezujočih mednarodnih pogodb. Po pogodbi o pristopu k EU pa neposredno uporabljamo še pretežno vse predpise EU; v tem okviru so številne mednarodne pogodbe, ki so pred tem zavezovale Slovenijo, prenehale veljati in so bile nadomeščene s tistimi, ki jih je sklenila EU. Smatra pa se, da so pretežno vsi slovenski predpisi tudi že usklajeni s predpisi EU.

Pravni red EU je celota predpisov, politik in oblik sodelovanja, ki so nastale v procesu njenega razvoja. Ta pravni red je postal s pristopom k EU torej zavezujoč tudi za Slovenijo, vključno z mednarodnimi sporazumi EU s tretjimi državami, organizacijami ali državljani tretje države. Prav tako so od pristopa k EU dalje direktive in odločbe sveta EU in komisije EU nasloveljene tudi na Slovenijo. Osnovni pravni viri EU so štiri izvirne pogodbe EU ter vse pogodbe med EU in tretjimi državami. Omenjam predvsem pogodbo o ustanovitvi EGS in pogodbo o EU.

Pogodba EGS je določila prosti pretok blaga kot enega od temeljev EU; določila o prostem pretoku blaga se uresničuje s carinsko unijo in odpravo količinskih omejitev med državami članicami ter v okviru skupne prometne politike EU. Prepovedani so diskriminatorni pogoji in tarife za prevoz blaga v EU, državam članicam je praviloma prepovedana uvedba raznih ugodnosti v podporo ali zaščito določenim podjetjem, prepovedane so carinske dajatve zaradi prehoda meje, razen tistih dajatev, ki so opravičljive kot dejanski, s tem povezani stroški. Pogodba o EU pa je nadgradila enotni evropski trg s popolno politično in gospodarsko unijo. Posebni pravni viri so pravni akti sveta EU in komisije EU; gre za uredbe, smernice oz. direktive, odločbe, priporočila in mnenja. Pomembne so tudi resolucije sveta EU in evropskega parlamenta ter odločbe sodišča EU.

Pri mednarodnih poslih nasploh pa moramo upoštevati pravila zavezujočih mednarodnih pogodb. Ena najpomembnejših so, kot rečeno, v dunajski konvenciji. Z vidika carinskih poslov je ena najpomembnejših Splošni sporazum o carinah in trgovini – GATT, ki vključuje tudi obsežno dokumentacijo in razlage v zvezi z reševanjem mednarodnih trgovinskih sporov.

V nadaljevanju vam predstavljam pravna razmerja pri mednarodnih transportnih poslih. Kot rečeno pa že ves čas sledim osnovnemu namenu besedila; to je predstaviti pomen upoštevanja materialnih predpisov in ne le davčnih, saj lahko bistveno vplivajo na pravilno reševanje sleherne davčne situacije.

Najkompleksnejše pravne situacije so tiste pri špediciji, ker lahko obsegajo hkrati vse posle premeščanja blaga; po kopnem (cesti in železnici), vodah (morskih in celinskih) in zraku, ter med različnimi izvajalci. Organizator tega in osrednja osebnost je špediter; za naročnika usklajuje vsa potrebna dejanja kot njegov posredni ali kot neposredni zastopnik. špediter je odgovoren, da v vseh poslih zastopa interese naročnika, da pride blago od prodajalca do kupca čim hitreje in brez poškodb; zato se običajno razne odgovornosti špediterja in drugih izvajalcev ustrezno zavarujejo. Naročilo za odpravo blaga čez mejo vsebuje za špediterja obveznost za vsa potrebna carinska dejanja, če ni v pogodbi drugače dogovorjeno, ne vsebuje pa obveznosti, da plača za naročnika carinske davščine.

Glede navedenega so posebej pomembna standardizirana pravila, ki so opredeljena v mednarodnih trgovinskih klavzulah INCOTERMSIH oz. paritetah. Te so v univerzalni rabi v mednarodni prodaji blaga in opredeljujejo številne bistvene pravne situacije; kraj in čas izročitve blaga ter prehod nevarnosti in stroškov od prodajalca na kupca. Naročnik posebej v prodajni pogodbi, skladno s pariteto iz pogodbe, obveže svojega partnerja, da mora pri prevozu blaga upoštevati navodila špediterja.

Pogodbe in razmerja med strankami, ki se pojavljajo pri organizaciji premeščanja blaga, so poleg špedicijske še prevozna, prodajna, komisijska, agentska, posredniška, skladiščna, zavarovalna, bančna in druga. Navedena pravila poslovanja so vsa lahko dogovorjena v okviru špedicijske pogodbe; določena pa so še v raznih predpisih s področja obligacij (Obligacijski zakonik, …), prometa (Zakon o prevozih v cestnem prometu, …), trgovine (Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju, …), dajatev (Carinski zakonik EU, …), mednarodnih pogodb (GATT, …), poslovne (Splošne uzance za blagovni promet, …) ter sodne prakse.

V mednarodnem transportu blaga se lahko organizira integralni, kombinirani in multimodalni transport. V področnih predpisih za posamezne vrste transporta so pogosto vsebovane tudi določbe glede navedenih posebnih vrst organizacije transporta.

Primer: Transportne obveznosti zgolj glede na kupoprodajno klavzulo

Slovenski kupec je naročil pri prodajalcu iz Turčije 200 sodov parafinskega voska, v skupni teži 20.000 kg, turškega porekla. V pogodbi so bili med strankama določeni cena blaga, rok dobave in tudi pogoji dobave: DDU Koper (to je uporaba odpremnega pogoja izročeno neocarinjeno v namembnem kraju Koper); dogovorjen je bil prevoz z ladjo na relaciji Izmir–Koper.

Odpremni pogoj DDU pomeni, da prodajalec izpolni svojo obveznost izročitve blaga, ko da blago na voljo kupcu v imenovanem kraju v uvozni državi. Prevzeti mora vsa tveganja in stroške v zvezi z dostavo blaga do namembnega kraja, razen carinskih, davčnih in drugih dajatev, ki se plačajo pri uvozu, ter stroškov opravljanja carinskih formalnosti. Kupec pa nosi vse druge stroške in breme tveganja za posledice, če ne bi pravočasno ocarinil blaga za uvoz (event. stojnine, skladiščenje ipd.). Prodajalec mora torej zagotoviti, da so blago, račun in druge listine o blagu v skladu s prodajno pogodbo; na svoje stroške mora priskrbeti potrebna izvozna in druga uradna dovoljenja, opraviti carinske formalnosti pri izvozu blaga, na svoje stroške skleniti pogodbo za prevoz blaga po običajni poti in na običajen način do namembnega kraja ter tudi druge stroške dobave do Kopra (razen obveznosti sklenitve pogodbe o zavarovanju). Prodajalec je nadalje dolžan blago izročiti kupcu v dogovorjenem roku in mora kupcu na svoje stroške priskrbeti izročitveni nalog ter prevozno listino (nakladnica oz. pomorski tovorni list – konosament), da lahko kupec v namembnem kraju prevzame blago. Prodajalec je dolžan nositi tudi stroške nadzornih operacij (nadzor kakovosti, merjenje, tehtanje, štetje), potrebnih za izročitev blaga v skladu z dogovorjenimi pogoji dobave. Na svoje stroške mora poskrbeti tudi za potrebno pakiranje blaga in ustrezno označitev embalaže. Prodajalec mora obvestiti kupca o odpremi blaga in o drugih okoliščinah, ki jih kupec potrebuje, da uredi vse potrebno za prevzem blaga v namembnem kraju. Kupec pa mora plačati dogovorjeno ceno blaga, na svoje stroške priskrbeti uvozne dokumente in opraviti vse carinske formalnosti, ki so potrebne za uvoz blaga. V namembnem kraju mora kupec v dogovorjenem roku prevzeti pošiljko; s prevzemom blaga preide nevarnost za izgubo in poškodbo blaga od prodajalca na kupca.

Skladno z gornjimi dogovori je prodajalec pripravil blago za odpremo (pakiranje parafina v sodih, označba embalaže, kontejnerizacija). Svojemu špediterju je zatem naročil odpremo blaga v kontejnerju do pristanišča Izmir, ureditev potrebne izvozne dokumentacije, izvozno carinjenje, natovorjenje na ladjo in sklenitev prevozne pogodbe na relaciji Izmir–Koper. O odpremi pa je prodajalec obvestil kupca.

Kupec je po prejemu obvestila o odpremi blaga plačal dobavitelju dogovorjeno kupnino in naročil svojemu špediterju v Sloveniji prevzem blaga po prispetju v pristanišče Koper, uvozno carinjenje ter prevoz blaga do kupčevega skladišča v Ljubljani. Kupčev špediter je naročil pomorskemu agentu – podizvajalcu, da v pristanišču Koper prevzame blago od ladjarja, organizira pretovor blaga z ladje in prevoz blaga v carinsko skladišče v Kopru. Pomorskemu agentu je špediter izročil listine, potrebne za prevzem blaga, ki jih je prejel od kupca, to je pogodbo o nakupu in potrdilo o plačilu blaga dobavitelju. Na podlagi teh listin je agent blago prevzel, raztovoril in skladiščil, listine o tem ter račun za opravljeno storitev pa izročil špediterju. Ostale uvozne carinske operacije (carinska deklaracija, plačilo uvoznih carinskih dajatev in trošarino za blago – parafin) je izvršil špediter sam, ki je s svojim tovornjakom blago odpremil iz Kopra do Ljubljane, kjer je blago izročil kupcu v njegovem skladišču. Ob izročitvi blaga je špediter kupcu izročil listine o prevzemu in uvozu blaga, carinjenju in plačilu uvoznih dajatev ter račun za opravljeno špedicijsko storitev, ki je vseboval špedicijsko provizijo, stroške pomorskega agenta, stroške pretovarjanja, skladiščenja, plačilo carine, trošarine, raznih taks ter stroške cestnega prevoza od Kopra do kupčevega skladišča.

Iz primera je razvidno, da je funkcija špediterja v celoti odvisna od dogovora med kupcem in prodajalcem glede izročitve kupljenega blaga. Glede na pariteto DDU je bil prodajalec obvezan poskrbeti za odpremo blaga do namembnega pristanišča v Kopru; to moral torej poveriti svojemu špediterju. Kupčev špediter pa je imel nalogo organizirati prevzem blaga od ladjarja v namembnem kraju, v pristanišču Koper in organizirati razložitev, carinjenje ter odpremo blaga do skladišča kupca v Ljubljani. Odpremni pogoji, dogovorjeni v kupoprodajni pogodbi, so določili bistveno vsebino konkretnega špedicijskega posla; pri tem špediter z drugimi izvajalci sklepa dogovore (naroča) v svojem imenu za račun svojega naročnika (pogodba s prevoznikom – ladjarjem, pomorskim agentom, cestnim prevoznikom, skladiščnikom itd.). Nastale stroške praviloma zalaga špediter. Le v razmerju do carinskega organa nastopa špediter v imenu in za račun carinskega zavezanca. Ta v postopku uvoza blaga opravi carinski, davčni in trošarinski postopek.

Vir: Stupica, ž., http://www.dajatve.com/PrirocnikFebruar2003.pdf, str. 21.

Pogosto je cestni transport prvo in zadnje prevozno sredstvo v mednarodni menjavi; blago se po cesti dostavi končnemu prejemniku. Osnovni mednarodni pravni vir so med drugimi ženevska konvencija CMR, sporazum ADR in konvencija ATA, med domačimi pa Obligacijski zakonik in Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu. V okviru EU pa na primer uredba 3118/93/EEC o pogojih za prosto opravljanje storitev cestnega prevoza blaga (kabotažnega prevoza).

železniški prevoz lahko delimo na notranji in mednarodni železniški prevoz, na tovorni in breztovorni prevoz ter prevoze ekspresnega blaga. Najpomembnejša mednarodna pogodba je bernska konvencija – COTIF, s priloženimi pravilniki CIV, CIM, RID in RIC. Pomemben domači predpis je na primer Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu, v okviru EU pa smernica 91/440/EEC o razvoju železnic v EU.

Mednarodni pomorski prevozi so linijski in svobodni (tramperski oz. čarterski). Pomorsko pravo je od vseh oblik prevoza blaga daleč najobsežnejše. Določila za mednarodni pomorski prevoz so na primer v haaških sporazumih, hamburških, pri nas pa v Pomorskem zakoniku. V okviru EU so pomembne številne uredbe in smernice o pomorski kabotaži, o uvedbi standardiziranih obrazcev in drugem.

Transport po celinskih vodah obsega prevoz po plovnih rekah, prekopih in jezerih. Prevoz po notranjih vodah urejajo v tujini konvencije o režimih plovbe po vodnih poteh, vendar ta vrsta transporta za Slovenijo ni toliko pomembna; pri nas to ureja na primer Zakon o plovbi po celinskih vodah, v EU pa smernica 96/75/EC o liberalizaciji v teh transportnih poslih.

Mednarodni transport po zraku obsega predsem civilnega. Osnovni mednarodni pravni vir na primer čikaška konvencija, varšavska in druge, med domačimi pa Zakon o obligacijskih in materialnopravnih razmerjih v letalstvu. Po teh prevzame letalski prevoznik s sklenitvijo pogodbe o prevozu stvari z letalom enake obveznosti kot drugi prevozniki. V okviru EU so med drugimi pomembni sporazumi EUROCONTROL in razna dogovarjanja za vzpostavitev enotnega evropskega zračnega prostora.

Na vseh navedenih področjih transporta je torej veljavnih predpisov zelo veliko in moramo vse upoštevati tudi pri reševanju carinskih oziroma davčnih problemov.

Avtor: Ž. Stupica, september 2004

(c) Vse pravice pridržane.