Klik na I. del: O transportnih predpisih

TEŽAVE Z DAJATVAMI PRI TRANSPORTU (II) - O carinskih in davčnih predpisih
(V: Denar Revija o davkih, št. 15, l. XIV, 15. 10. 2004, s. 22-24.)

Mednarodni prevozniki, špediterji, njihove stranke in drugi udeleženci se v transportnem poslu srečujejo tudi z davčnimi (carinskimi) problemi; izpolnjevanje carinskih pogojev za blago, carinjenje, davčni (carinski) postopek itn. Nasploh je v teh poslih veliko problemov in ne zgolj davčnih. Ker pa gre za eno pravno in organizacijsko najzahtevnejših dejavnosti, se stranke v problemih pogosto kar izgubijo; sledi pa lahko nastanek sporov med strankami, večje poslovne škode in tudi davčnega dolga.

V I. delu sem predstavil slovenski pravni red v okviru pravnega reda EU in številne področne transportne predpise. V tem delu sem predstavil carinske predpise pri transportu blaga. Pri vsem tem se posebej opiram na neko uveljavljeno postopkovno oz. procesno načelo, da je v slehernem upravnem postopku, tudi davčnem oziroma carinskem, nujno potrebno spoštovati materialni predpis (čl. 237/I., tč. 1 ZUP); gre za zakoniti pritožbeni razlog za izpodbijanje sleherne davčne odločbe. Spoštovanje tega principa lahko bistveno vpliva na rešitev sleherne davčne situacije.

Temelji našega carinskega sistema so predvsem v osnovnih pravnih virih Slovenije in EU. Veljavni materialni predpisi, ki urejajo področje carinskih zadev so številni domači in mednarodni. Carinsko zakonodajo EU predstavljajo številne uredbe EU, na primer carinski zakonik EU, izvedbena carinska uredba EU, uredba EU o carinskih oprostitvah, uredba EU o tarifi, uredba EU o varstvu pravic intelektualne lastnine in izvedbena uredba EU o varstvu pravic intelektualne lastnine. Ti predpisi so vsi neposredno uporabljivi v državah članicah. Domači carinski so Zakon o izvajanju carinskih predpisov EU, Zakon o carinski službi, Zakon o taksi na izvoženo blago in drugi.

Poleg navedenih so pomembni številni drugi materialni predpisi. Med davčnimi so to Zakon o davku na dodano vrednost, Zakon o trošarinah, Zakon o davku na motorna vozila in drugi. Z drugih področij so tu še Zakon o kmetijstvu, Zakon o trgovini, Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju, Zakon o veterinarstvu, Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili in drugi. Poleg teh so pomembni še procesni oziroma postopkovni predpisi. Procesne določbe za ravnanje v carinskih zadevah so vsebovane v carinskih predpisih, pa tudi v številnih drugih, na primer v Zakonu o davčnem postopku, Zakonu o splošnem upravnem postopku, Zakonu o prekrških, Zakonu o pravdnem postopku ter Zakonu o izvršbi in zavarovanju.

Carinski sistem tvorijo tudi razne mednarodne pogodbe. Izhodišče zanje pa so po pogodbi EGS predvsem vse tiste konvencije, katerih pogodbenica je EU, nekatere, ki jih je sklenila Slovenija pa so bile po pristopu tudi ohranjene v veljavi. Zlasti pomembne mednarodne pogodbe EU so s tretjimi državami o prosti trgovini kot so to pogodbe z državami panevropske kumulacije blaga, Makedonijo, Hrvaško, državami Masreba, državami Magreba, drugimi mediteranskimi državami, azijskimi, karibskimi in pacifiškimi državami, Farskimi otoki, Južno Afriko ter Mehiko. Unilateralne ukrepe pa je EU sprejela v korist nekaterih držav, kot je to sprejela do čezmorske države in ozemlja, držav v razvoju, ki so vključene v Splošno shemo preferencialov, Albanije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije ter Srbije in črne gore, vključno s Kosovom.

Primer: Neizpolnjevanje obveznosti iz carinskega postopka

V nekem primeru je kupec v tretji državi zavrnil prevzem poškodovane pošiljke – pralnih strojev, zato je moral kamionski prevoznik to odpeljati nazaj k dobavitelju v Slovenijo. Prevoznik je na meji naročil špediterju carinsko zastopstvo za uvozno carinjenje poškodovanega blaga in za ureditev tranzita blaga od odhodnega mejnega do namembnega carinskega organa v Velenju. Carinski organ je ob odobritvi špediterju naložil, da mora blago na kamionu v nespremenjenem stanju prepeljati k namembnemu carinskemu organu v roku 30 dni.

Prevoznik pa je nato med prevozom blago kar raztovoril na nekem odpadu, brez da bi o tem kogarkoli obvestil. Po brezuspešnem poteku 30-dnevnega roka je odhodni carinski organ ugotovil neizpolnitev obveznosti izročitve blaga namembnemu carinskemu organu in to urgiral špediterju. špediter je ugotovil, da je blago na odpadu in vložil zahtevo, naj se na podlagi ogleda blaga na odpadu opravi komisijsko uničenje pod carinskim nadzorom in tranzitni postopek zaključi. Vendar je carinski organ to zavrnil in izdal carinsko odločbo, po kateri carinski zavezanci, špediter, prevoznik in prodajalec blaga, niso izpolnili naloženih obveznosti, ugotovil nastanek uvoznega carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja ene od obveznosti carinskega postopka (čl. 204/I, tč. A carinskega zakonika EU), odmeril uvozno carino, DDV in zamudne obresti ter naložil odpravo nepravilnosti v carinski deklaraciji. špediter – carinski garant je moral poravnati ta dolg, nato pa je znesek regresiral od prevoznika.

Navedeno kaže, kako pomembno je natančno izpolnjevanje naloženih pogojev carinskega postopka; zgolj zaradi samovoljnega ravnanja prevoznika so bile namreč ugotovljene kršitve in uvozne dajatve izterjane v polnem znesku, pa čeprav je bilo blago poškodovano in brez vrednosti.

V nadaljevanju predstavljam nekaj osnovnih določil o carinjenju blaga in carinskih postopkih ter najpogostejše probleme, ki se pri tem pojavljajo.

Tudi carinski predpisi, ne le obligacijski, določajo pravico uvoznika oz. izvoznika do pooblaščenca za izvedbo vseh dejanj in formalnosti po carinskih predpisih, pa tudi ravnanje carinskega organa v razmerju do udeležencev carinskega postopka. Pooblaščenca sta lahko tudi špediter in prevoznik. Razmerje s carinskim organom se pri uvozu blaga običajno vzpostavi z vnosom blaga preko carinske črte EU; sledi prepeljava blaga pred carinski organ, začasna hramba, carinsko deklariranje in zahtevek za odobritev dovoljene rabe ali uporabe. Najobičajnejši carinski postopek je sprostitev v prosti promet – redni uvoz, lahko pa je pred tem dovoljen cel niz postopkov. Dokončno pa se razmerje s carinskim organom zaključi šele 10 let od preteka koledarskega leta po izpolnitvi vseh obveznosti do carinskega organa. Pri izvozu poteka to v obratni smeri kot pri uvozu. Bistvene posebnosti so le pri tranzitu blaga.

Po vnosu blaga na carinsko mejo EU se blago predloži carinskemu organu. Za predloženo carinsko blago določi carinski organ, na podlagi deklaracije ali pa prijave, dovoljeno rabo ali uporabo blaga; najpomembnejša je carinski postopek. Obremenjeno z dajatvami in ukrepi trgovinske politike je predvsem neskupnostno blago, ki naj postane skupnostno; neskupnostno je v zelo grobi opredelitvi blago s poreklom v tretji državi nečlanici EU. Najbolj običajna finančna situacija pri carinjenju je obračun in plačilo uvoznih ali izvoznih dajatev. Carinski dolg pa lahko nastane prav povsod, kjer obstajajo okoliščine za njegov nastanek, na primer zaradi nepravilnega izpolnjevanja pogojev v nekem carinskem postopku. Za plačilo dolga so carinski zavezanci odgovorni carinskemu organu solidarno; za zavarovanje te obveznosti mora špediter ali drugi carinski zavezanec na zahtevo priskrbeti instrument zavarovanja, ki je lahko za poplačilo carinskega dolga tudi vnovčen.

Carinski deklarant sporoči podatke o blagu, carinski organ obračuna dajatve, te pa poravna eden od zavezancev. Primarno se obračunajo carine, sekundarno pa ostale dajatve. Najpomembnejše ostale so DDV in trošarine, pri čemer pa se zavezanci, za razliko od drugih davčnih situacij, obračajo na carinski organ in ne na davčnega. Pri tem je potrebno upoštevati slovenske in predpise EU, carinske, davčne ter trošarinske.

Za določitev višine dajatev se blago uvrsti v carinsko tarifo EU glede na vrsto in naravo blaga, določi poreklo blaga, carinska vrednost blaga in vrsta carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga. Z uvrstitvijo v carinsko tarifo se blagu določi ustrezna carinska stopnja. Carinska obravnava je lahko nepreferencialna ali preferencialna oziroma ugodnejša glede na morebiten bilateralni sporazum EU z državo uvoza ali izvoza, ali glede na drugo predpisano obravnavo porekla blaga. Dovoljena raba ali uporaba blaga je lahko carinski postopek ali druga. Carinski postopki so sprostitev blaga v prost promet (uvoz), postopki z ekonomskim učinkom, izvoz blaga in tranzit blaga. Tisti z ekonomskim učinkom so carinsko skladiščenje, uvoz zaradi proizvodnje za izvoz, predelava pod carinskim nadzorom, začasni uvoz blaga in začasni izvoz blaga na oplemenitenje. Tranzit je lahko notranji ali zunanji. Druge carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga so vnos blaga v prosto carinsko cono, vnos v prosto skladišče, prepustitev blaga carinskemu organu v prosto razpolaganje, uničenje blaga pod carinskim nadzorom in ponovni izvoz blaga – reeksport.

Primer: Napaka v carinski deklaraciji – EUL

V nekem primeru je uvoznik špediterju naročil uvozno carinjenje merilne opreme. Špediter je opravil uvoz, založil carinske dajatve in DDV za davčnega zavezanca ter naročniku izstavil račun. Uvoznik je identificiran za DDV in je ob zaključku davčnega obdobja uveljavil plačani vstopni DDV, vendar je v priloženi uvozni carinski deklaraciji k računu ugotovil napako. Napačno je bila izpolnjena valuta in skupni znesek DDV, zaradi česar je uvoznik zavrnil račun.

Špediter je kot carinski deklarant po pooblastilu uvoznika davčnega zavezanca zahteval pri carinski upravi popravek podatkov v uvozni carinski deklaraciji, popravek obračuna DDV davčnemu zavezancu in povračilo preveč plačanega DDV špediterju. Carinski organ je v odločbi ugodil zahtevku; v deklaraciji je bilo potrebno popraviti valuto, znesek davčne osnove in DDV. Ker je uvoznik že uveljavljal odbitek vstopnega davka po carinski deklaraciji, se mu je (čl. 108/III. v zvezi s čl. 123/II. pravilnika o izvajanju ZDDV) naložilo, da izvrši naknadni popravek presežka vstopnega davka v svojem obrazcu E-UVOZ in v obračunu DDV za davčno obdobje, v katerem bo odločba carinskega urada izvršljiva ter da posreduje o tem dokazilo. Špediterju pa je, kot carinskemu dolžniku in plačniku DDV v carinskem postopku, carinski organ, po odločbi in prejemu dokazila zavezanca, povrnil preveč plačani DDV na njegov račun. Špediter je po prejemu odločbe izstavil naročniku nov račun.

Pri transportnih carinskih poslih prihaja po mojih izkušnjah najpogosteje do problemov glede:

- Obveznosti iz naročila; funkcija špediterja je v celoti odvisna od dogovora med kupcem in prodajalcem glede izročitve kupljenega blaga, kar je določeno tudi z odpremnim pogojem. Pri tem lahko špediter z drugimi udeleženci v procesu odpreme in dopreme blaga od dobavitelja do kupca sklepa (naroča) dogovore v svojem imenu za račun svojega naročnika. Tudi kadar pri uvozu prevzame naročilo na podlagi dejanskega prevzema blaga in listin o blagu, je podlaga za špediterjevo in tudi prevoznikovo postopanje s prevzetim blagom, kot tudi njegove pravice in obveznosti, vsebovana že v samem odpremnem pogoju.
- Napačnega carinskega deklariranja; pogosti problemi nastanejo zaradi napačnega izpolnjevanja carinske deklaracije, kar lahko povzroči previsok obračun in plačilo uvoznih dajatev. Tedaj mora na primer špediter kot carinski deklarant in plačnik carinskega dolga zahtevati naknadno spremembo podatkov v carinski deklaraciji pa tudi popravek obračuna vstopnega DDV in povračilo preveč plačanih uvoznih dajatev. če carinski organ zahtevi ugodi, bo s carinsko odločbo ugotovil tudi pravilno davčno stopnjo in pravilen obračun DDV.
- Odgovornosti izvajalca; za pravilno izpolnjevanje svojih obveznosti je špediter odgovoren naročniku, med drugim tudi, da opravi vsa potrebna carinska dejanja in glede na obliko naročila za naročnika plača carinske dajatve. Pri tem je dolžan skrbeti, da opravi navedena dejanja za naročnika ugodno in da naročnik ne utrpi škode, za svoje morebitno nevestno ravnanje je namreč tudi odškodninsko odgovoren. Prav tako je pomembno, da zagotovi natančno izpolnjevanje uvoznih carinskih formalnosti in naloženih obveznosti.
- Neplačevanja računov; na podlagi zakonite zastavne pravice špediter, prevoznik in drugi do poplačila terjatve dolžnika ni dolžan izročiti blaga in lahko po sodni poti zahteva prodajo blaga in poplačilo od izkupička.
- Pogostih sprememb predpisov; bistveno je, da se za obračun uvoznih ali izvoznih dajatev upošteva vse spremembe predpisov, saj lahko zaradi napačne uporabe nekega predpisa nastane posledično napačno obračunan carinski dolg. Zoper carinsko odločbo se sicer špediter, lahko pritoži; če je pritožbi ugodeno, se sporna odločba lahko odpravi in odredi, da se že plačane dajatve zavezancu vrnejo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila dalje.
- Pogodbenih določil; stranke se v pogodbi pogosto dogovorijo eno, kar pa lahko z davčnega pa tudi kakega drugega poslovnega vidika pomeni drugo. številne so tipske pogodbe, pogodbe z raznimi tujimi partnerji, in tudi druge pogodbe, pri katerih šele njihova dejanska izvedba posla opredeli oziroma uvede posebne davčne rešitve.
- Reševanja škodnih zadev; pri transportu blaga prihaja tudi do poškodb, okvar, uničenja blaga, prometnih nezgod, poškodb oseb in druge škode. Pri tem oškodovanci proti povzročitelju oziroma soodgovornim osebam uveljavljajo povrnitev odškodnine; najpogosteje sicer s svojimi zahtevki nastopajo proti ustreznim zavarovalnicam, te pa nato škodo regresirajo od drugih.

Avtor: Ž. Stupica, oktober 2004.

(c) Vse pravice pridržane.