SPREJEMANJE DIREKTIVE O SPROSTIVI PRETOKA STORITEV
(V: DDV v poslovni praksi. Ljubljana: Dashofer, št. 6, 22. 3. 2005.)

Evropski parlament je dne 16. 2. 2006 sprejel predlog direktive o sprostitvi pretoka storitev na notranjem trgu EU, ki vključuje številne amandmaje k prvotnemu spornemu predlogu Komisije EU z začetka leta 2004 (tedaj t. i. Bolkesteinove direktive; po Fritsu Bolkesteinu, komisionarju EU in odgovornemu za prvotno besedilo direktive). Prvotno besedilo direktive je bilo od prve faze potrditve besedila v Komisiji EU iz leta 2004 dalje predmet žgočih polemik ter nenazadnje predmet demonstracij evropske konfederacije sindikatov v Strasbourgu dne 14. 2. 2006.

V nadaljevanju bo moral o sprejetem predlogu glasovati Svet ministrov, kjer bodo besedilo dokončno potrdili ali pa ga bodo vrnili v drugo parlamentarno branje. 

Obravnavana direktiva je usmerjena k odpravi številnih ovir za uveljavitev enega izmed temeljnih ciljev EU prostega pretoka storitev med državami članicami. Po pravu EU (in sicer že po prvotni pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti iz leta 1957, t. i. Rimski pogodbi) je namreč med cilji vzpostavitve notranjega trga Skupnosti, predviden tudi prost pretok storitev; poleg še prostega pretoka blaga, oseb in kapitala. Cilj prostega pretoka storitev pa še danes ni dosežen.

Zagovorniki besedila direktive so izpostavljali prednosti za potrošnike (večja dostopnost širše ponudbe storitev), za ponudnike storitev (povečanje konkurenčnosti manjših in srednje velikih podjetij) ter za gospodarstvo EU (vpliv trga storitev na rast in delovna mesta). Nasprotniki besedila pa so opozarjali na nevarnost pojava zmanjšane zaposlitvene varnosti in t. i. socialnega dumpinga (upad kakovosti storitev zaradi večje dostopnosti storitev in upad pravic zaposlenih v pogojih odprtega trga storitev, saj se namreč pravice delavcev po trenutno veljavnem načelu med državami članicami zelo razlikujejo).

Tekom postopka do izglasovanja je potekala v parlamentu še posebno pereča debata v zvezi z ne-uveljavitvijo načela države porekla (angl. country of origin) ter v zvezi z ne-poseganjem direktive v delovno zakonodajo katerekoli države članice. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj bistvenih v parlamentu sprejetih vsebin direktive.

Uvedba načela prostega opravljanja storitev (angl. freedom to provide services); navedeno načelo bo noviteta nasproti dosedanjemu predlaganemu načelu države porekla. Po načelu države porekla velja obveznost za izvajalca storitev, da se mora ravnati po pravu države, iz katere prihaja. Po načelu prostega opravljanja storitev velja obveznost za državo članico EU, in sicer da mora spoštovati pravico izvajalca storitev do opravljanja storitev in mu zagotoviti prost dostop in prosto opravljanje storitvenih aktivnosti znotraj njenega ozemlja.

Uveljavitev novega načela bo v praksi med drugim povzročila, da bodo države članice odpravile številne dosedanje omejitve za opravljanje določenih storitev, na primer ovire tujcem za registracijo dejavnosti, za včlanitev v poklicna združenja ali s pogodbenimi pogoji, ki bi omejevali dostop na trg posamezne države članice.

Nekatera posebej obravnavana področja storitev: točno določene dejavnosti bodo izvzete iz obvezne uporabe načela prostega opravljanja storitev, tako da bodo države članice imele pravico, da še naprej predpisujejo posebne omejitve:
- Izvzete so storitve v splošnem interesu; pri teh storitvah bodo države članice še naprej same urejale to področje s svojimi predpisi v javnem interesu. Izvzeta je tudi javna in zasebna zdravstvena oskrba.
- Nadalje so izvzete določene panoge, za katere velja specifična zakonodaja; gre za finančne storitve, storitve elektronskih komunikacij, transport, pravne storitve, avdiovizulane storitve, igralništvo in loterije, storitve izvrševanja določenih javnih funkcij (na primer notariata), davčne storitve, storitve agencij za posredovanje začasnega dela, določene socialne storitve (na primer storitve nege in pomoči ter storitve varstva otrok) ter ne-dobičkonosne amaterske športne aktivnosti.
- Vključene so storitve splošnega gospodarskega pomena. Kljub navedenemu direktiva ne posega v pravico držav članic, da pretežno same določajo, katere so storitve splošnega gospodarsekga pomena, njihovo organiziranost in financiranje ter posebne pogoje izvajanja. Pri navedenih gre predvsem za poštne storitve, storitve oskrbe z vodo, z elektriko in ravnanja z odpadki.
- Vključene so storitve, ki se opravljajo podjetjem in potrošnikom; na primer poslovne storitve (na primer managersko svetovanje, certificiranje in testiranje, oglaševanje ter trgovsko agentstvo), storitve v zvezi z nepremičninami (na primer nepremičninsko posredništvo, gradbeništvo, arhitekstvo), sejemska dejavnost, izposoja vozil, potovalne agancije, turistične in prostočasne dejavnosti, dejavnosti športnih centrov ter zabaviščnih parkov.

Delovna zakonodaja: direktiva izrecno ne posega v socialne pravice zaposlenih, niti v obstoječo delovno zakonodajo. Navedeno pomeni, da ne vpliva na pogoje zaposlovanja, ki veljajo za zaposlene v storitvenih dejavnostih na ozemlju posamezne države članice. Nadalje pa to tudi pomeni, da morajo izvajalci storitev izpolnjevati pogoje za zaposlovanje, ki so uveljavljeni v posamezni državi članici.

Odnos direktive do drugih predpisov: za posebna področja storitev, za katera je že uveljavljena posebna zakonodaja, na primer finančne storitve, bodo ti področni predpisi veljali nad veljavnostjo določil direktive, pravtako za civilno mednarodno pravo. Nadalje so iz področja direktive izključena pogodbena razmerja med izvajalci storitev in stranko, kot tudi med delodajalcem in delojemalcem; posebej je še določeno, da pogodbeno določilo prevlada nad določilom direktive, v primerih, ko gre za pogoje v zvezi s kakovostjo.

Pravica uveljavitve (angl. right of establishment): države članice bodo imele pravico do izdaje pooblastila določenemu podjetju v primerih, ko bo za to izkazana ekonomska potreba ali zahteva po teh storitvah. Pravtako bodo lahko zahtevale predhodno registracijo podjetij pred začetkom izvajanja storitev. Navedena pravica bo omejena, če bo šlo za javni interes, in sicer bo to mogoče na naslednjih področjih: javna politika, javna varnost, javno zdravstvo, zagotavljanje finančnega ravnovesja socialnega varstvenega sistema (na primer zagotavljanje dostopnosti zdravstvene oskrbe za vse), zaščita potrošnikov, prejemnikov storitev in zaposlencev, poštenost tržnih transakcij, boj proti prevaram, varstvo okolja, zdravstvo živali, intelektualna lastnina, ohranitev narodne zgodovinske in umetnostne dediščine in socialna ter kulturna politika.

(Prispevek zaključen 2. 3. 2006)

Avtor: Ž. Stupica

(c) Vse pravice pridržane.