NEKATERI AKTUALNI DAVČNI PREDLOGI V SVETU EU
(V: DDV v poslovni praksi. Ljubljana: Dashofer, št. 15, 16. 7. 2006.)

Dne 6. in 7. junija 2006 je potekalo 2734. zasedanje Sveta EU v sestavi finančnih ministrov držav članic EU. Na zasedanju so med drugim obravnavali predloge Komisije EU o spremembah predpisov na davčnem področju. Ti predlogi so se nanašali na sistem DDV pri dobavah storitev med državami članicami, preprečevanje davčnih goljufij, projekt konsolidirane davčne osnove pri davku od dohodka pravnih oseb in kodeks ravnanja o obdavčitvi ustvarjenega dobička.

Svet EU je na zasedanju pristal na podaljšanje veljavnosti posebne ureditve sistema DDV za e-trgovino od 1. 7. do 31. 12. 2006 in za nadaljevanje dela na drugih elementih paketa o ukrepih v zvezi z DDV z namenom, doseči splošni dogovor do konca letošnjega leta.

V zvezi z direktivo št. 2002/38/EC so se dogovarjali o ureditvi obdavčevanja e-trgovine na storitve radiodifuzije in določene elektronsko dobavljene storitve iz tretjih držav. Obravnavali so tudi osnutek direktive o kraju dobave storitev z vidika plačil DDV; namen direktive je sprememba opredelitve kraja obdavčitve z DDV pri prometu storitev na kraj, kjer je lociran potrošnik.

V zvezi s projekti konsolidirane davčne osnove pri davku od dohodka pravnih oseb in kodeksa ravnanja o obdavčitvi ustvarjenega dobička je šlo za seznanitev Sveta EU z delom delovnih skupin znotraj Komisije EU ter spodbudo k njihovemu nadaljnjemu delu. Konkretnejše rezultate na tem področju v smislu priprave podrobnejših priporočil oziroma tudi besedila direktiv pričakujejo v Svetu EU do konca letošnjega leta.

Uvedba sistema „vse na enem mestu“ (angl. one-stop scheme):

Med predlogi s področja DDV so na zasedanju obravnavali sistem „vse na enem mestu“. Sprejeli so osnutek zaključkov o predlogu besedila dveh direktiv in uredbe o poenostavitvi čezmejnih obveznosti za DDV in postopkih za uveljavljanje vračila DDV za podjetja. Namen predlogov je ustvariti sistem za omogočanje poenostavitev registracije, deklariranja DDV ter uveljavljanja vračila DDV podjetjem, ki poslujejo v drugih državah članicah.

V zamisli gre pri sistemu „vse na enem mestu“ za to, da bi podjetja, ki so dejavna v drugi državi članici, v kateri pa niso identificirana za namene DDV, imela možnost v domači državi članici izpolniti vse obveznosti za registracijo, prijavo obveznosti davčnega obdobja in uveljaviti povračilo. V okviru sistema pa bi država članica prenesla informacije zadevni drugi državi članici, v kateri je podjetje opravljalo obdavčljive transakcije.

Po raziskavi Komisije EU novembra 2000 je 26 % gospodarskih subjektov smatralo, da predstavlja sistem DDV oviro njihovemu poslovanju na notranjem trgu, po raziskavi septembra 2001 je 10 % gospodarskih subjektov smatralo, da zahteve sistema DDV predstavljajo največje stroške njihovega poslovanja nasploh. Po izidu javne razprave Komisije EU o uvedbi sistema „vse na enem mestu“, ki je potekala v maju 2004 pa je večina udeležencev razprave menila, da bi tovrsten korak deloval spodbudno za delovanje notranjega trga.

Po mnenju Komisije EU bi lahko prav uveljavitev sistema „vse na enem mestu“ poenostavila obveznosti tistih zavezancev za DDV, ki opravljajo obdavčljive transakcije preko meja posameznih držav članic.

Poenostavitve naj bi se dosegale preko povečane uporabe elektronskih komunikacijskih orodij med gospodarskimi subjekti in davčnimi oblastmi ter davčnimi organi držav članic. To bi bilo izvedljivo ob uporabi celovitega elektronskega sistema EU za DDV.

Registracija gospodarskih subjektov za namene DDV bi ob uporabi storitev sistema „vse na enem mestu“ potekala v njihovi državi članici, in sicer tako za transakcije v tej državi kot za transakcije v drugi državi članici. Navedeno bi bilo tako omogočeno tudi tistim gospodarskim subjektom, ki so zavezani za DDV v več državah članicah.

Sistem naj bi torej omogočal identifikacijo za namene DDV v kraju, kjer je davčni zavezanec ustanovljen. V tej zvezi je bila predlagana celo uvedba možnosti za uporabo vseevropske številke za DDV (op. a.: verjetno s prefiksom EU pred identifikacijsko številko), vendar se najbolj priporoča ohranitev kar nacionalnih identifikacij za DDV tudi za transakcije izven matične države članice.

V praksi bi uporaba sistema „vse na enem mestu“ za registracijo potekala po naslednjih korakih. Davčni zavezanec bi najprej posredoval e-zahtevek za registracijo. Vsebina standardiziranega zahtevka bi pri tem vključevala tudi tiste vsebine, ki so potrebne za uporabo v drugih državah članicah. Nato bi davčni organ domače države članice preveril zahtevek, po potrebi izvedel še ugotovitveni postopek ter zahtevek potrdil ali pa zavrnil.

V primeru potrditve zahtevka bi domači davčni organ poleg obvestila davčnemu zavezancu posredoval potrebne podatke tudi davčnim organom ostalih držav članic. Nato bi tudi davčni organi drugih držav članic preverili ali zavezanec morda ni pri njih že identificiran za DDV ter bi glede na to po potrebi poenotili evidence.

Podobno bi se po dosedanjih sistemskih predlogih davčni zavezanci preko sistema „vse na enem mestu“ obračali na domači davčni organ tudi za izpolnjevanje obveznosti in uveljavljanje pravic, ki jih imajo iz naslova obdavčljivih transakcij v drugih državah članicah.

Seveda pa se predlagatelji pri oblikovanju sistemskih predlogov srečujejo s številnimi, predvsem pravnimi dilemami, npr. ali bo davčni zavezanec v sistemu uporabljal davčno pravo, tudi postopkovno, zadevne druge države članice, ali bo davčni zavezanec lahko vselej komuniciral v domačem jeziku, ali bo davčni zavezanec lahko izvedel plačilo davčne obveznosti do druge države članice kar neposredno na nacionalni račun ter ali bo pri tem zavezan za plačilo v valuti te druge države članice.

Pri tem je potrebno opozoriti, da se že naša zakonodaja pripravlja za uvedbo tovrstnih sistemov. Tako sedanji ZUP (zakon o splošnem upravnem postopku), ki se subsidiarno uporablja v davčnem postopku, v čl. 64 določa, da se lahko vloge vložijo tudi pri organih, ki opravljajo naloge enotnih vstopnih točk. Podoben sistem najdemo tudi v določilih ZGD-1 (zakon o gospodarskih družbah), kjer je glede ustanavljanja družbe z omejeno odgovornostjo v čl. 474 med drugim določeno, da družbeniki podpišejo družbeno pogodbo pred uslužbencem organa, ki opravlja naloge enotne vstopne točke – VEM.

Strategija boja proti davčnim goljufijam:

Na obravnavanem zasedanju Sveta EU so udeleženci sprejeli osnutek zaključkov za izboljšano administrativno sodelovanje med davčnimi organi za uspešnejše preprečevanje goljufij v sistemu DDV. Tako so med drugim odobravali dosedanje delo Komisije EU v smeri zadovoljitve potrebe po razvoju strategije za boj proti davčnim goljufijam ter se zavzeli za nadaljnje delo v tej smeri.

Glede navedenega je Komisija EU 31. maja 2005 predstavila predlog po oblikovanju koherentne evropske strategije boja proti davčnim goljufijam.

Predlagatelji v splošnem ocenjujejo, da znaša delež davčnih goljufij približno 2 do 2,5 % BDP oziroma med 200 in 250 mlrd €. Delež davčnih prevar po njihovem mnenju predstavlja pereč problem, vendar ga države članice, če se s problemom ukvarjajo le same, ne zmorejo učinkovito odpraviti.

Zaradi navedenega so predlagali tudi uvedbo novega pristopa Skupnosti pri administrativnem sodelovanju med državami članicami in tudi s tretjimi državami. Predlagajo poostritev meril tako na področju posrednih davkov (DDV in trošarin) kot tudi reformo na področju neposrednih davkov.

Na področju sistema DDV se na primer predlaga poostritev zakonodaje EU, izboljšanje davčnega nadzora ter okrepitev vzajemne pomoči med davčnimi organi držav članic. Predvideva se učinkovitejše izmenjevanje informacij med navedenimi organi, povečanje števila človeških virov za to delo ter odstranitev nekaterih pravnih ovir, npr. tistih o tajnosti podatkov pri medsebojni izmenjavi informacij.

Na navedenem področju zbujajo predlagateljem posebno skrb t. t. krožne (angl. carousel) goljufije. Pri teh prihaja do ponavljajočih čezmejnih nakupov in prodaj znotraj hitro izmenjajoče se skupine podjetij. Ker gre za dobave čez mejo držav članic, pri tem dobavitelj ne opravi plačila DDV v državi članici porekla, vendar pa po drugi strani podjetje, ki je prejemnik dobave, v državi članici dobave izgine, brez da bi izpolnilo obveznost za plačilo DDV. Navedeni pojav imenujejo tudi fenomen pogrešanega gospodarskega subjekta.

(prispevek zaključen 21. 6. 2006)

Avtor: Ž. Stupica

(c) Vse pravice pridržane.