Klik na Pravila po odpremnem pogoju (DDU Koper)

MEDNARODNI TRANSPORTNI POSEL - deli za rezkalne stroje (FOB Taiwan) 
(V: Računovodski in davčni nasvet. Ljubljana: Dashofer, 12/2005, 13. 6. 2005.)  

Udeleženci mednarodnih poslov se pri delu srečujejo s številnimi poslovnimi problemi, ne le z davčnimi (carinskimi), pride lahko tudi do sporov med strankami, poslovne škode in davčnega dolga. Tako v praksi na primer stranke pariteto pogosto uporabijo ne oziraje se na njihov osnovni namen posla, kar jim lahko pri razlagi pogojev pogodbe povzroči zmedo.

Na obvladovanje teh situacij vplivajo pogodbena razmerja, pogoji prevoza blaga, davčni in carinski pogoji, škodni ter številni drugi. Pri tem je pogosto potrebno upoštevati številne domače in mednarodne predpise. V tokratnem predstavljenem primeru nekega mednarodnega transportnega posla je izpostavljena prav ta kompleksnost pravil.

Slovenski kupec iz Ljubljane je dobavitelju iz Taiwana poslal naročilo za dobavo delov za rezkalne stroje, dobavitelj pa je naročilo sprejel.

S sprejemom naročila je bila pogodba sklenjena. Celotna vsebina prodajne pogodbe pa jima je bila tudi že poznana, saj je namreč kupec v svojem naročilu zapisal izraz FOB Taiwan. 

Tovrstne kratice, mednarodni trgovinski izrazi, paritete oziroma klavzule so v univerzalni rabi v mednarodni prodaji blaga. Najpogostejše so INCOTERMS, ki jih izdaja Mednarodna trgovinska zbornica. Zgolj z dogovorjeno tovrstno pariteto v pogodbi so lahko že poznane pravice in obveznosti vseh udeležencev mednarodnega posla, kupca, prodajalca ter vseh vmesnih izvajalcev. Vendar na razlago poslovnih situacij, poleg paritete, vplivajo še številni drugi predpisi in pravni viri.

Izraz FOB Taiwan (free on board, named port of shippment Taiwan) torej pomeni: Prosto naloženo na krov ladje v imenovanem pristanišču odpošiljanja Taiwan.

Pri navedenem lahko posebej izpostavim, da je izraz FOB izrazito pomorska klavzula, ki kot odpremno točko navaja pristanišče oziroma krov ladje.

Vendar v praksi stranke pariteto pogosto uporabijo ne oziraje se na njihov osnovni namen posla, kar jim lahko pri razlagi pogojev pogodbe povzroči zmedo.

Prav gornjo pariteto stranke pogosto uporabijo tudi pri kopenskih (ne-pomorskih) poslih in na primer navedejo kot točko dobave tovarno, skladišče, neko mesto in podobno. Poleg tega se v praksi pogosto dogaja, da stranke določijo kar neko pariteto, katera pa sploh ne odraža njihove dejanske poslovne volje oziroma stanke posel izvedejo na drugačen način, kot pa so to določile v pariteti. Zaradi navedenih in tudi številnih drugih posebnosti gospodarskih poslov je pogosto potrebno pri razlagi pravic in obveznosti strank ter drugih udelečencev, poleg določil paritet in drugih predpisov, uporabiti še številne druge pravne vire, nenazadnje tudi ustrezen postopek pred pristojnim organom.

Naj torej nadaljujem, kako je na podlagi gornje pogodbe potekala nadaljnja dobava blaga.

S pariteto FOB Taiwan je bilo med kupcem in prodajalcem dogovorjeno naslednje:

Prodajalec je moral na svoje stroške naločiti izvozno ocarinjeno blago na krov ladje v pristanišču in je nosil stroške ter odgovornost do prehoda blaga čez ograjo ladje. Opraviti je moral potrebne postopke za izvozno carinjenje blaga, poleg tega pa še poskrbeti za postopke kontrole blaga, blago ustrezno embalirati ter v dogovorjenem času blago dobaviti v pristanišču.

Navedena pariteta je bila zanj ugodnejša kot za kupca. Na drugi strani je moral kupec po pariteti priskrbeti ladijski prostor, nositi stroške najema ter prodajalcu javiti ime ladje in pristanišča.

Aktivnosti slovenskega udeleženca pri dobavi blaga v skladu s pariteto:

Ker predstavljam predvsem vidik slovenskega udelečenca posla, so njegove nadaljnje aktivnosti pri dobavi blaga, v skladu s pariteto, potekale kot sledi.

Po sklenitvi posla je kupec naročil mednarodnemu špediterju odpremo in dopremo blaga v pomorskem prevozu na relaciji pristanišče v Taiwanu – pristanišče v Kopru. Ta je nato najel svojega podšpediterja na Taiwanu za izbiro ladjarja in sklenitev prevozne pogodbe – tovorni list (Bill of loading), v pristanišču Koper pa je poskrbel za raztovarjanje blaga z ladje in za carinsko skladiščenje. Njegov podšpediter je v pristanišču na Taiwanu prevzel listine o blagu in poskrbel za natovarjanje blaga na ladjo; te stroške in svojo provizijo je zaračunal naročniku – mednarodnemu špediterju (in ne kupcu).

Mednarodni špediter je nato po prihodu ladje v koprsko pristanišče poskrbel za raztovarjanje blaga in vnos blaga v carinsko skladišče. Za tem je svojemu naročniku (kupcu) zaračunal stroške špedicijske storitve podšpediterja na Taiwanu, pomorsko voznino Taiwan–Koper, stroške razkladanja z ladje v pristanišču Koper ter svojo špedicijsko storitev.

Ob navedenem naročilu poslov mednarodnemu špediterju pa je kupec še nekemu drugemu špediterju naročil naslednje posle: prevzem blaga v pristanišču Koper, posredno zastopanje pri uvoznem carinjenju blaga ter odpremo blaga v kupčevo skladišče v Ljubljani. Ta špediter je nato pri domači zavarovalnici poskrbel za sklenitev pogodbe o zavarovanju blaga v pomorskem prevozu (relacija Taiwan–Koper), po prejemu obvestila o prispetju pošiljke je od mednarodnega špediterja v carinskem skladišču prevzel blago in lastniške listine o blagu – prenos lastništva, nadalje je opravil kot posredni zastopnik uvoznika (kupca) uvozno carinjenje blaga, nato pa poskrbel za najem kamiona in nakladanje blaga na kamion, z naročilom prevozniku (prevozna pogodba), da opravi odpremo blaga s kamionom do kupčevega skladišča v Ljubljani.

Ta (drugi) špediter je kupcu obračunal plačane pristaniške stroške in stroške nakladanja na tovornjak, stroške pomorskega zavarovanja blaga, plačano carino in DDV ter upravno takso za uvozno carinjenje, stroške uporabe bančne garancije za sprostitev blaga v prost promet, stroške kamionskega prevoznika od Kopra do Ljubljane, stroške prevoznih zavarovanj ter svojo špedicijsko storitev z DDV.

Naj pri tem omenim, da so carinsko vrednost uvoženega blaga predstavljali cena blaga na računu, vsi stroški in drugi izdatki v zvezi z dobavo blaga, ki so nastajali od natovarjanja blaga v Taiwanu do vnosa v carinsko skladišče v Kopru.

Izpostavim lahko neko posebnost pri izvedbi uvoza blaga. In sicer je bilo to glede odloga DDV (pa tudi drugih uvoznih dajatev). Tega se namreč ni obračunalo ob vnosu blaga v carinsko skladišče in je šlo pri tem za davčno oprostitev (čl. 32/I., tč. c ZDDV v zvezi s čl. 20/I.), temveč v carinskem postopku za sprostitev blaga v prosti promet. Zaradi tega določila DDV-ja ob uvozu blaga ni obračunal špediter, ki je organiziral pomorski prevoz blaga, temveč tisti špediter, ki je skrbel za nadaljnjo odpremo blaga.

V gornjem primeru je bil torej predstavljen primer kompleksnejšega posla v mednarodni prodaji blaga. Kupec in prodajalec sta celotni potek posla, to je od tovarne dobavitelja v tretji državi do kupčevega skladišča v Sloveniji, opredelila zgolj z zapisom paritete – FOB. Na podlagi paritete v prodajni pogodbi je nadaljnji posel dobave blaga potekal z večimi špediterji in podšpediterji ter prevozniki.

Posel je bil dejansko zaključen šele s kupčevim prevzemom blaga v Ljubljani. V predstavljenem sicer ni prišlo do nekih posebnih poslovnih problemov, niti glede carinskih postopkov.

Vendar je iz predstavljenega razvidno, da predstavljajo carinski postopki zgolj ene izmed številnih poslov v mednarodno odpremi in dopremi blaga.

Če pa bi prišlo do eventualnih poslovnih komplikacij kjerkoli na dobavni poti, bi te praviloma vplivale tudi na izpolnjevanje obveznosti udeležencev pred carinskim oziroma davčnim organom.

Avtor: Ž. Stupica, junij 2005.

(c) Vse pravice pridržane.