ODVETNIK MARKO STUPICA - pisarna v ljubljanskem nebotičniku
 
The Firm
Publications: ŽIGA STUPICA
Links
Search
Contact


Image

Odvetnik Marko Stupica
Štefanova 1/IV.
1000 Ljubljana, p. p. 1581
EU - Slovenija
+ 386 1 4258888
+ 386 1 4261462
stupica@siol.net
http://www.dajatve.com
 
SlovenščinaEnglish

Print E-mail
Obisk 8504
Written by ŽIGA STUPICA   

Klik na Uvozna oprostitev DDV - postopek 42
Klik na Aktivno oplemenitenje (uvoz za proizvodnjo za izvoz)
Klik na Začasni izvoz z uporabo zvezka ATA - havarija


NE-OPROSTITEV ZAPOREDNIH DOBAV PRI PRIDOBITVI BLAGA ZNOTRAJ SKUPNOSTI
(V: DDV v poslovni praksi. Ljubljana: Dashofer, št. 9, 3. 5. 2006.)

Evropsko sodišče je dne 6. 4. 2006 v zadevi C-245/04 razsodilo glede uveljavljanja (ne)oprostitve DDV v primerih dveh zaporednih dobav istega blaga v državi članici začetka dobave blaga, opravljenih za plačilo, z namenom končne pridobitve blaga znotraj Skupnosti v drugo državo članico.

V navedeni zadevi je namreč sodišče iz Avstrije prekinilo tekoč sodni postopek in naslovilo na Evropsko sodišče predlog za rešitev predhodnega vprašanja, katero se naanša na kraj dobave blaga pri DDV. Avstrijsko sodišče se je sklicevalo na nejasnost šeste direktive o uvedbi skupnega sistema DDV (77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami).

V sporu je podjetje iz Avstrije zahtevalo odobritev odbitka vstopnega DDV iz naslova računov za pridobitve blaga znotraj Skupnosti – nekatere pridobitve so bile sprovedene iz Italije, nekatere iz Nizozemske. Izdajatelj računov je bilo dobavitelj-drugo podjetje iz Avstrije. Slednji je izvajal naročila tako, da je sam najprej poskrbel za nakup blaga pri prodajalcih iz Italije oziroma Nizozemske ter tam priskrbel špediterje oziroma prevoznike. Pri tem je prodajalcem posebej naročil, naj opravijo dobavo tako, da blago v svojih prostorih izročijo špediterju oziroma prevozniku, slednjim pa je posebej naročil, naj v nadaljevanju opravijo dobavo blaga (dopremo) do naročitelja v Avstriji. Nato je za opravljeno storitev izdal naročniku račun, na katerem je obračunal avstrijski DDV, ne pa navedel oprostitev za pridobitev blaga znotraj Skupnosti.

Avstrijski davčni organ je na sodišču zahtevo zavezanca zavračal z utemeljitvijo, da je bil DDV na računih obračunan neutemeljeno. Navajal je, da je kraj dobav, ker je bilo blago špediterjem oziroma prevoznikom izročeno v Italiji oziroma na Nizozemskem, v teh državah članicah. Račune bi morali prodajalec oziroma nadaljnji udeleženci dobave izstaviti brez DDV, z navedbo oprostitve DDV v državi članici začetka dobave, zaradi namena pridobitve blaga znotraj Skupnosti.

Avstrijsko sodišče je evropskemu pojasnjevalo, da sta bila v spornem postopku z enim fizičnim premikom opravljeni dve dobavi blaga. Kraj prve je bil kraj začetka odpošiljanja ali prevoza, torej v Italiji ali na Nizozemskem. Pri tem pa pri drugi dobavi ni jasno, za kateri kraj dobave gre. Menilo je, da šesta direktiva ne ureja vprašanja ali je v navedenem primeru treba premik blaga znotraj Skupnosti pripisati le prvi dobavi blaga.

Evropsko sodišče je v sodbi najprej ugotovilo, da ima vsaka pridobitev blaga znotraj Skupnosti, katera je obdavčena v državi članici prispetja pošiljke ali prevoza blaga znotraj Skupnosti, za posledico dobavo, ki je v državi članici odhoda pošiljke ali prevoza blaga oproščena zaradi dobave v drugo državo članico. Pri tem namreč prodajalec opravi dobavo, ki je oproščena v državi članici odhoda ter od te države pridobi tudi pravico do odbitka ali vračila DDV, ki ga je dolžan, ali ga je v tej državi za to blago plačal vnaprej. Pridobitelj pa na drugi strani opravi pridobitev znotraj Skupnosti, katera je obdavčena v državi prispetja pošiljke ali prevoza blaga. Namen tega mehanizma je po šesti direktivi šeste direktive o uvedbi skupnega sistema DDV ta, da se omogoča prenos davčnih prihodkov iz obdavčitve v drugo državo članico, v kateri se opravi končna potrošnja dobavljenega blaga.

Nadalje je sodišče odločalo o tem, ali gre v primerih dveh zaporednih dobav istega blaga v državi članici začetka dobave blaga (v obravnavanem primeru sta bili to Italija oziroma Nizozemska), opravljenih za plačilo, za oprostitev obeh dobav v okviru pridobitve v drugo državo članico.

Obe zaporedni dobavi bi bili lahko oproščeni zaradi pridobitve blaga v drugo državo članico le v primerih, če bi se štelo, da je bil enotni premik blaga znotraj Skupnosti pripisan hkrati obema dobavama. Vendar je navedeno nelogično iz večih razlogov. Vendar se je sodišče pri odločanju odločilo za tehniko razlage določb šeste direktive tako, da se enotni premik blaga znotraj Skupnosti pripiše eni sami od obeh zaporednih dobav. Takšna razlaga namreč po mnenju sodišča na preprost način omogoča dosego zgoraj omenjenega namena direktive, to je prenosa davčnih prihodkov iz obdavčitve v drugo državo članico, v kateri se opravi končna potrošnja dobavljenega blaga.

Iz navedenega torej izhaja, da se lahko ko gre pri dveh zaporednih dobavah istega blaga, ki sta med davčnimi zavezanci opravljeni za plačilo, za enotno odpošiljanje znotraj Skupnosti ali za enotni prevoz znotraj Skupnosti. To odpošiljanje pa se pripiše samo eni od obeh dobav in bo ta edina oproščena zaradi pridobivanja blaga znotraj Skupnosti. Navedeno velja za kateregakoli davčnega zavezanca (za prvega prodajalca, za vmesnega pridobitelja – špediterja oziroma prevoznika ali za drugega pridobitelja), ki ima med transportom blaga pravico razpolaganja z blagom. Ker torej pri drugi izmed zaporednih dobav ne gre za odpošiljanje ali prevoz blaga, se za kraj te dobave šteje kraj, kjer se blago nahaja po opravljeni dobavi.

Kadar gre torej pri dveh zaporednih dobavah istega blaga, ki sta med davčnima zavezancema opravljeni za plačilo, za enotno odpošiljanje znotraj Skupnosti ali enotni prevoz znotraj Skupnosti istega blaga, se lahko to odpošiljanje ali ta prevoz pripiše samo eni od dveh dobav; pri tem bo ta dobava edina oproščena DDV v okviru pridobivanja blaga znotraj Skupnosti. Samo pri dobavi, pri kateri gre za odpošiljanje ali prevoz blaga znotraj Skupnosti, se šteje za kraj druge dobave bodisi v državi članici odhoda bodisi v državi članici prispetja omenjene pošiljke ali omenjenega prevoza; odvisno od tega, ali je ta dobava prva ali druga od dveh zaporednih dobav.

Iz teh razlogov je evropsko sodišče (prvi senat) razsodilo:

1. Kadar gre pri dveh zaporednih dobavah istega blaga, ki sta med davčnima zavezancema, ki delujeta kot taka, opravljeni za plačilo, za enotno odpošiljanje znotraj Skupnosti ali enotni prevoz znotraj Skupnosti tega blaga, se lahko to odpošiljanje ali ta prevoz pripiše samo eni od dveh dobav, ki bo edina oproščena na podlagi člena 28c(A) (a), prvi pododstavek, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z
Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995.

Omenjena razlaga velja za katerega koli davčnega zavezanca – prvega prodajalca, vmesnega pridobitelja ali drugega pridobitelja – ki ima med odpošiljanjem ali prevozom pravico razpolaganja z blagom.

2. Samo kraj dobave, pri kateri gre za odpošiljanje ali prevoz blaga znotraj Skupnosti, se določa v skladu s členom 8(1) (a) Šeste direktive 77/388, kot je bila spremenjena z Direktivo 95/7; šteje se, da je opravljena v državi članici, iz katere je bilo blago odposlano ali odpeljano. Kraj druge dobave se določa v skladu s členom 8(1) (b) iste direktive; šteje se, da je opravljena bodisi v državi članici odhoda bodisi v državi članici prispetja omenjene pošiljke ali omenjenega prevoza, odvisno od tega, ali je ta dobava prva ali druga od dveh zaporednih dobav.

Avtor: Ž. Stupica, maj 2006.

(c) Vse pravice pridržane.

 

 ..::© 2003-2014: Vse pravice pridržane. Oblika: SG. Zadnje spremembe: 6.7.2014 ::..